Prvenstvo v športnih disciplinah je vedno lažje osvojiti kakor obraniti. Podobno je pri dokumentiranih izdelkih bendov. Če je bil prvi album dober ali celo odličen, potem bodo pričakovanja javnosti glede drugega albuma velika, pasti pri snemanju pa še večje. Drugi album je strašno nehvaležna stvar, saj si z njim prej nakoplješ strupenih kritik, kot pa toplih, vzpodbudnih besed. Zgodi se lahko, da narediš podoben album, kar pomeni, da se ponavljaš in te posledično temu obtožijo neinovativnosti. Če pa je album drastično različen ali celo popolnoma odstopa od glasbe s prvenca, te bodo na zob vzeli feni in stvar zopet ne bo funkcionirala. Tudi Nežni Dalibor, beograjski bend s pedigrejem iz Vranja, je to pomlad drugorojencu pokazal luč sveta. Povila ga je založba Odličan Hrčak, ki že nekaj let skrbi za prve korake bendov v družini Nova srbska scena. Bendi iz urbanega srbskega habitata tečejo drugi krog. Večino, med njimi tudi Repetitorje in Petrol, čaka projekt drugega albuma, ki naj bi bil zrelejši, zapustil naj bi fazo odraščanja in nakazal smernice razvoja benda.

Dve leti sta minili od nepozabnega dvodnevnega koncerta Nežnega Daliborja in Repetitorjev v ljubljanski Menzi. Nežni Dalibor je s prvim albumom Sredstva i veštine ter s koncertiranjem ustvaril kritično maso, za katero se je izplačalo potegniti dvorezen meč drugega albuma. In Normalan život je tu. Založba, studio in producentski guru indie pop rock noise srbske scene Boris Mladenović, so ostali isti. Enaka je ostala tudi zasedba, katero je mestoma z minimalističnimi klaviaturami dregnila gostja Marija Jovanović.

Za Normalan život, album, ki je začel svoje življenje v senci velikega brata Sredstva i veštine, je značilna nezanemarljiva sprememba zvočne slike benda. Največja opozicija med prvim in drugim albumom, ki se kaže sluhu, je nasprotje med optimizmom in pesimizmom. Tako na planu besedil kot na planu glasbene podlage, kot nakazano že z naslovnico, prevladujejo sivi toni. Gre za skorajda konceptualen album. Normalan život opeva ali objokuje realnost, ki se kaže v normalnih življenjih vseh. Za ta življenja čedalje več ljudi čuti, da so res realna, nikakor pa ne normalna. Nekdo drug dirigira, ljudje pa rutinsko, stresno in zagrenjeno živijo po njegovi taktirki. Vse pesmi govorijo o apatiji, toposti in odtujitvi človeka v obdobju novega kapitalizma. Odtujitvi ne le od družbe, pač pa tudi od samega sebe. „Ne znamo kako nam izgleda grad, tačka A - tačka B - tačka B - tačka A, brzo protiče život, rutina i rad“ je eden izmed refrenov, ki opisuje stanje, in je, vulgarno rečeno, Daliborjev „kuća-pos'o, pos'o – kuća“ youtube fenomena Ekrema Jevrića. Normalan život ne bo prinesel sreče v vsako hišo, če parafraziramo naslov albuma Daliborjevih sopotnikov Stuttgart Online, pač pa bo le poskušal vplivati na ljudi, na razmišljanje teh hord brez vsebine, na vegetirajoče množice izgubljene v času in prostoru. Identiteta posameznika se izgublja. Ta je le še statistična številka v globalnem taborišču korporacij, politiki pa le zaupne marionete le-teh.

Bambi molesterski surf riff na začetku prvega komada Jeste li poludeli ljudi? vas lahko zavede v slepo ulico, saj kasnejši post rock riffi in vokali na robu besa pričarajo vse kaj drugega kot ukročene uživaške valove nekje na Pacifiku. Poleg že na prvem albumu zaznavnega britanskega shoegazea, je zdaj prisoten še fluid melanholičnosti kakšnega drugega albuma Pekinške patke z naslovom Strah od monotonije, recimo. Pozitivna melanholičnost. Ko monotonija prevzame vajeti v svoje roke, gre vse le še navzdol. Tako v bendu kot v življenju. Nežni Dalibor se ji je na srečo ognil. Kitara je ostala zvezda severnica Daliborjevega kozmosa. Čeprav je na trenutke še vedno melodična, pa se zdaj vključujejo tudi težji, močnejši riffi. V liričnosti strun je iskati komparacijo z Radiohead, predvsem v mirnejših komadih, kot so Atom in Ne postojim, ki je protiutež hitu Samo magli s prvega albuma. Približek Thomu Yorku nudi že komad Obrtaj z raztrganim ritmom, katerega preseka kot igla ostra in kot osje želo žareča new wave kitara. Taista kitara bo solo plula in bo do bolečine lirično mila v enem izmed vrhuncev, v odličnem Atomu, kjer bo ritem sekcija le statist. Pop noise rdečo nit s prvega albuma vleče komad Glupi Avgust, zaslajen s sugarovsko melodiko, ki Srbiji ni tuja že od Oružjem protiv otmičara izpred desetih let in še več. Drugi vrhunec, komad Strah, se po uvodni post rock minuti z ritmiko in barvo vokala zlije v izraz makedonskega Arhangela, podobno kot Savest z zanimivimi vokalno-medmetnimi rešitvami. Odtenki otoških Ride, My Bloody Valentine, Wedding Present in The Pale Saints na trenutke odsevajo tisto naivno otroško razigranost s prvega albuma, a vseeno prevladuje pesimizem tipa „Uz jutarnji stres, lagano spremam se, da skočim kroz prozor, da padnem u vatru – i tako u krug.“

Pekinška patka je pred o-ho-ho leti naredila popolnoma drugačen album od prvega pankerskega in z drastičnim zvočnim odklonom v psihadelični novi val razočarala širok krog oboževalcev. Kljub temu je bil že omenjeni album Strah od monotonije fenomenalen. Nežni Dalibor si je tokrat nadel oblačila temnejših odtenkov, melodičnih pop sekvenc in distorzije pa ohranil v pravi meri, tako da se, brez navijaških tendenc, za bodočnost Normalnog života in benda samega ni bati. Privoščimo si ga in ga tudi živimo v celoti - Normalan život!

pripravil Robert Suša