PIAS, 2024

Naj se še tako ogradi, zakoplje v svoj ustvarjalni otoček in si nadene plašnice, je tekstopisec v svojem ustvarjanju vedno nekako vpet v ustvarjanje koga drugega ali pa prepleten z vsem, kar je že kdaj bilo ustvarjeno, se ustvarja in bo ustvarjeno. In obratno. Naj bo karseda usklajen z vsemi ustvarjalnimi tokovi in si zavestno izmenjuje zamisli, srka iz skupne kupice navdiha … se na koncu dneva vendarle mora zadovoljiti z lastnim ustvarjalnim delom. Po nekem intervjuju sodeč bi se – kot muha na zidu pisarne Nicka Cava – morda čudili zadregi, v kateri bi se kopal umetnik ob pisanju kakšne nove pesmi.

Cave se vse pogosteje razgalja in deli podatke iz zaodrja oziroma ozadja svojega ustvarjalnega procesa ali pa kar svojega intimnega sveta. Tako je spregovoril tudi o tem, kako se med pisanjem običajno sooča z raznoraznimi obžalovanji, napakami iz preteklosti in občutki manjvrednosti, ki da vsak novonastajajoči zapis že vnaprej ožigosajo kot slabši kot –. No, drugače pa je z ustvarjanjem v studiu, kjer se mu pridruži celoten bend in se lahko posvetijo »ta zabavnim stvarem«. The Bad Seeds se jim posvečajo že kar nekaj časa. Dvainštirideset ustvarjalnih let je zasedbo konkretno pregnetlo, zamenjalo nekaj članov in predvsem preoblikovalo njihovo zvočno pojavnost. Odkar so jih v Melbournu ustanovili Nick Cave, Blixa Bargeld in Mick Harvey, so se The Bad Seeds otresli vsaj ščepca jeze in uporništva ter se postopoma omehčali skozi življenjske prigode, ki so stkale ganljive pripovedi in pesmi.

Po zadnjih dveh ploščah Skeleton Tree in Ghosteen, ki sta zrasli predvsem iz tesnega sodelovanja Nicka Cava in multiinstrumentalista Warrena Ellisa, se na najnovejšem albumu Wild God razbohoti celotna zasedba Slabih semen, ki pripovedno ogrodje skladb začinja, da bi izoblikovala vzneseno glasbeno podobo. Pri tem izstopa naslovna skladba Wild God, ki zazveni v Cavovem značilnem slogu in se razpoje v pravcato himno verujočih. Tu sta tudi Frogs in O Wow O Wow (How Wonderful She Is), ki sta še najbolj razgibani. Pridružujeta se jima skladbi Final Rescue Attempt in Conversion, ki pa se s podporo spremljevalnih vokalistk in vokalista zazdita še posebej zvočno široki.

Nick Cavese pri svojem pisanju sicer res osredinja na besedila kot temeljne stebre glasbe, a zvočne podobe pri tem ne gre zaobiti. Tokratni album je produkcijsko dodobra spoliran, jasno je, da spremljamo večjo zasedbo ljudi med zvočenjem z raznolikimi glasbili, a se v prid poudarku vokalnih linij in potiskanju vsega ostalega v ozadje izgubi kar nekaj te pestrosti. Aranžmaji so pretežno počasi odvijajoči se in ne ponujajo večjih presenečenj, vendar v zastavljenem vrstnem redu – in morda prav zaradi njega – razmigajo ploščo.

Četudi pozdravljamo premik k prešernosti, ki ga nakazuje plošča Wild God in ob katerem si zamišljamo, da je Cavu po letih doživljanja globoke žalosti vsakdan vsaj malo lažje prebavljiv, si obenem moramo priznati, da nas najnovejša izdaja z ničimer ne pretresa. Pripovedi so izpete in glasba odigrana, a božanstvo, po katerem je album poimenovan, ni ravno silovito ali divje. Je pa ustaljeno. In tudi prežema vsako od deseterice skladb. Plošča je prežeta s sentimentom, ki ga Cave goji do sveta vse od spremljanja male žabe, ki skače v nedeljskem dežju v Frogs do slavljenja zvezd kot metafor ljubezni v Joy, prevpraševanja religioznosti v večini besedil in razgrinjanja svetonazorskih motrenj nasploh.

Kako predstavljaš smrt v svojih pesmih, ga na njegovem blogu rdečeročnih zapisov zvedavo sprašuje skupinica dvanajstletnih otrok iz korziške šole in prizna, da Cavove pesmi dojemajo kot čudaške in temačne, a jim je to kar všeč. Njegov odgovor to ponavljajočo se temo ustvarjanja poveže z dojemanjem sveta kot temačnega, ki ga spremlja že od otroštva. Spregovori tudi o hrepenenju po nečem težko opisljivem. Temačen in čudaški pa da je tudi on sam in da je v tem kar srečen, ker se mu godijo lepe reči.

Misli o plošči Wild God lahko strnemo na preprost način – je dokument ljubezni do življenja, ki izraža Cavovo prepričanje, da imamo »vsi eno nujnost za opraviti – napraviti ta svet čim bolj znosen«.