Nick Waterhouse: Time's All Gone

Recenzija izdelka
13. 6. 2012 - 19.00

Innovative Leisure, 2012

 

Nekoč je že bilo tako, da se je od nekega pevca pričakovalo, da zna peti, če se je hotel ukvarjati z rock'n'rollom. Bilo je zaželeno tudi, da zna vsaj nekaj malega zabrenkati na kitaro, če že ne zaigrati na klavir ali kak drug instrument. Tako je bilo nekoč. Ne, ne želimo gojiti nostalgije, le ugotavljamo, da gre danes skozi rešeto marsikaj, kar nekoč, ko so se postavljali temelji rock'n'rolla, torej v času, ko sta se rock in roll osamosvajala od bluesa ter ritem in bluesa, nikakor ni šlo skozi. Hvala bogu, vsaj temelji so dobro postavljeni.

Glasba Nicka Waterhousa vrača poslušalca h koreninam, k osnovam. Ta mladi mož iz Kalifornije, ki je odraščal ob klasičnem bluesu, rock'n'rollu, jazzu in soulu, ima lepo natreniran vokal, čisto spodobnega razpona, ki ga krasi zgleden občutek za ritem in čas.

Rojen leta 1987 je Waterhouse rasel ob glasbi, ki je navdušila njegova starša, ob Arethi, Pickettu, Hookerju, in med drugimi obkrožen z vokali določenega Vana Morrisona in beatniškim jazzom  Moosa Allisona. Vse te vplive je slišati v glasbenem izrazu Waterhouseovega prvenca Time's All Gone. Nickov prvi instrument je bil trobenta, pri trinajstih je prijel za kitaro, v srednji šoli pa je ustanovil svoj prvi bend. Po šoli se je preselil v San Francisco, saj je ocenil, da bo tam lažje uresničil ustvarjalne cilje. Prvi singel je bila skladba Some Place, lani je objavil EP Is that Clear, nakar se je preselil v Los Angeles in tam posnel prvenec Time's All Gone, ki ga je sam napisal in tudi produciral.

Na albumu Time's All Gone je veliko elementov glasbe, ki poslušalca lahko pritegnejo že ob prvem poslušanju. Najprej so tu glas, ki se v slogu klica in odgovora lepo ujame s spremljevalnimi ženskimi vokali, tu so všečne pesmi, ki so spevne, aranžmaji, polni sočnih pihal, zvok kitare, ki je starinski, a ni zastaran, in vzdušje godbe, ki ima hkrati lastnosti tradicionalnega in modernega in je filmsko ter precej kul.

Album odpira Say I Wanna Know r'n'b s fino dozo gospela, Some Place je nočni twist, Don't You Forget It navrže v koktajl nekaj fifties strip club eksotike, priredba klasike irske skupine Them I Can Only Give You Everything v jazzy be bop slogu dobro oriše prvine Waterhousovega sloga in prostornega zvoka, ki je bogat, a ni prenakopičen. Raina je baladica, v rockabillyju (If) You Want Trouble precej prostora dobi kitarica, Indian Love Call je fin, a rahlo nedodelan r'n'b, iz katerega bi bil potegnil nekaj več, v skladbi Is That Clear, ki je višek albuma,  se vključi minimalistični klavir, Teardrop Will Follow You je pop bluesič, album pa se zaključi z razgrajaško naslovno Time's All Gone, ki zaokroži izbiro pesmi v zaokroženo in koncizno celoto. 

In vendar v slišanem manjka tisto nekaj, da bi bil album  vreden večje pohvale. Manjka mu tretji človek, tisti mož, ki je včasih stal z druge strani šipe v studiu, mož, ki je sprejemal končne odločitve, ki je glasbo poslušal in dojemal bolj nevtralno, manjka mu neki Sam Philips, človek, ki je znal povedati, kaj manjka, človek, ki je znal presoditi, ali so pesmi prave.

Albumu Time's All Gone manjka kakšna pesem več, manjka mu nekaj raznovrstnosti v slogu pisanja pesmi. Za prvenec je to zelo obetaven korak, a talent bo treba piliti. Za to pa ima mladi, petindvajsetletni Nick več kot dovolj časa, predvsem pa že zdaj zna toliko stvari, da smo lahko prepričani, da bomo od njega in o njem še precej slišali.

 

Nick Waterhouse - I Can Only Give You Everything
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.