samozaložba, 2022

NoAir je bend s Slovenskega primorja, ki ga že od začetkov spremljata preplet čutnega vokala Maksa Bembiča z noir rifi in črno-bela vizualna podoba. Na domačo indie rock sceno so stopili po izidu prvenca Existential leta 2014, približno takrat kot Koala Voice ter njihovi manj znani sodobniki Antioksidanti in Le Serpentine. Ta novi val indie rocka, ki se je pojavil v sredini prejšnjega desetletja, je bil ujet v neki prostor med mainstreamom in alternativo, kjer so bili bendi izpostavljeni konkurenčni selekciji oziroma boju za obstanek glede na popularnost. Nekaterim se je zato uspelo vpisati v kanon domače indie glasbe, drugim pa, kljub temu da še vedno delujejo, pač ne. Skupino NoAir lahko razumemo kot manj znan in nekoliko zanemarjen košček tega kanona, ki pa vanj zagotovo spada.

Tretji album skupine, naslovljen Square, otvori nežno-hrupna skladba Half-Past Life, s katero tekstopisec Bembič* Jaša Hedžet bend predstavi v luči srednjih let, na pol poti, zadovoljen z napredkom in optimističen. Pogled nazaj seveda terja primerjavo s prvencem Existential in njegovim naslednikom Superhuman, o katerem je za Radio Študent Andi Koglot zapisal, da je »do potankosti dodelan, preračunan in previden«. V opusu skupine dejansko lahko sledimo liniji konsistentne pedantnosti, in album Square je v tem oziru nadaljevanje tega trenda. 

Pedantnost bi lahko pripisali vsakomur, ki piše na dovolj premišljen način. Toda izvirne harmonije, sestavljene iz kompleksnih disonantnih akordov, so tisto, po čemer so se NoAir ločili od prej omenjenih vrstnikov. Tu pri pesmopisju ni bilo prostora za intuicijo. Melodije so premišljene in dodelane, če ne celo izračunane, veliko je v rabi dinamika napetosti in sprostitve. Na novem albumu takšen karakter vzdržuje singel Rather, v nekaterih drugih skladbah pa bend uporablja preprostejše strukture, denimo v Love Indifferent ali naslovni Square. Ti dve noairski značaj zamenjata za preverjeno formulo zvoka indie bendov dvatisočih, kakšnih The Killers ali Kings of Leon, kar NoAir stane izvirnosti. Polarizacija, preskakovanje med pedantno kompleksnostjo in intuitivno preprostostjo, album naredi nekoliko neenoten, zlasti na račun prve.

Začetniški kitaristi se pogosto zabavajo ob odkritju sinkopiranih ritmov; nekateri jih nato pretihotapijo v svojo indie glasbo in morda piarovskemu opisu svojih skupin celo dodajo besedo »funk«. Bembič in bendov novi kitarist Jakob Sever k sreči ne spadata mednje, vseeno pa opazimo nekaj manj resnih oziroma zabavnih »funkovskih« momentov, kot so denimo rif na komadu Square ali soli Jaše Hedžeta na moog sintesajzerju. In navsezadnje zaključna skladba Dive predstavlja nekakšen jam, kar bi tudi že lahko oklicali za skupini lastno tradicijo – podobnih zaključkov sta bila deležna tudi albumova predhodnika. Zelo očitno gre za protipol prej omenjeni temeljitosti, njeno sublimacijo, ki morda na koncertih prikaže bendovo razigranost. V okviru albuma pa nas pusti z vprašanjem, ali bend s tem ne zapostavlja potenciala svojega talenta, torej prej omenjene pedantnosti. 

Toda daleč od tega, da bi bendova nadarjenost za pesmopisje ostala neizkoriščena. Singel Igrá, prvič izdan že leta 2020, in skladba Ko se stemni v sobi – tudi edini skladbi bendovega opusa v slovenskem jeziku – sta med bendovimi najlepšimi stvaritvami. Igrá je nekakšen čudovit metakomentar umetnikovega trpljenja kot eksponata za poslušalce, medigra sintesajzerja in akustične kitare, ojačana s produkcijo Robija Bulešiča, pa naše prste vabi h gumbu za ponovno predvajanje. Tudi elektronski ornament skladbe Suol je občutna nadgradnja predhodnega tovrstnega poskusa, namreč synth-shoegaze skladbe High s prvenca. Eksperimentacija na albumu, čeprav redka, se bendu tokrat izplača.

Četudi so spontani momenti albuma Square lahko virtuozni, je meja med pedantnim in sproščenim kar preveč razvidna, kakor da bi nakazovala bendovo realno razdvojenost med tema dvema pristopoma – oziroma, kakor se glasi izsek besedila skladbe Igrá, »dooolg razkorak med srcem in glavo«. Kot kaže, pa skupina odgovor na vprašanje ponudi kar sama; v skladbi Ko se stemni v sobi stopi v dialog s samo seboj, ko pravi, da »možgani čustva kroje«. Za razkorak med srcem in glavo, med razigranim in pedantnim je že od začetka odgovorna glava. Skupina se ne sme sramovati svoje pretanjenosti in je skrivati pod dozdevno nebrzdanostjo, ker se zdi, da bo slednja, vsaj v okviru skupine, vselej posledica odmika od prve. NoAir pač ni jam band – je superčloveško natančen, in to v najboljšem pomenu te opredelitve.

* Avtor teksta za skladbo je Jaša Hedžet in ne Maks Bembič. Za popravek se zahvaljujem skupini, ki me je opozorila na to dejstvo.