Rare Noise, 2014

Tik pred njihovim nastopom znotraj cikla Defonija recenziramo zasedbo Obake in njihovo novo ploščo »Mutations«. Ta prihaja po prvencu »Obake« iz leta 2011, leta 2012 pa so nastopili tudi v Velenju in po pričevanjih marsikoga tudi pošteno navdušili. No, sedaj so spet tu s ploščo »Mutations«, vmes so zamenjali nekaj basistov, kljub vsemu pa je morda na mestu krajša predstavitev zasedbe. Obake so pravzaprav projekt italijanskega umetnika Eralda Bernocchia. Ta je bil v preteklosti znan kot vodja eksperimentalnih dark ambient pionirjev Sigillum S, kasneje se je spetljal z vseprisotnim Billom Laswellom v projektu Somma, sodeloval z Davidom Tisom iz Ephel Duath in še marsikom drugim, najsi bo iz bolj ali manj trendovskih elektronsko-jazzovsko-ambientalnih krogov ali obskurnejših logov. V Obake pa je okrog sebe zbral skupino samih težkokategornikov. Poleg Bernocchia na kitarah in produkciji glasbo soustvarjajo še: vedno bolj profiliran in vsestranski noiserski bobnar Balazs Pandi, eklektični operno-darkerski vokalist Lorenzo Esposito Fornasari in basist Colin Edwin, ki drugače igra pri britanskih progresivnih pop rockerjih Porcupine Tree. Slednji se je zasedbi pridružil šele na zadnji plošči in vpadel na zahtevno mesto, ki so ga prej polnili karakterno in zvočno dosti močnejši basisti, kot so Massimo Pupillo iz Zu ter vseprisotni Trevor Dunn.

Sicer pa Obake na »Mutations« peljejo svojo linijo nekakšnega avant doom metala, ki pa se še vedno precej drži konvencij – ne nujno doomerskega žanra, temveč neke splošne rock pesemskosti in kompaktnosti. Glavnino tvorijo sodobne in »brezhibno« zveneče baritonske kitare monotonega riffinga, ki je premišljeno tak in arhitekturno odmerjen, kar mogoče kaže tudi na elektronsko-produkcijsko logiko Bernocchia in tem običajno bolj bakanaličnim modusom daje poseben karakter. Prek njih letijo dramatični vokali Lorenza Esposita Fornasarija, ki poleg lastne sprevržene operatsko-teatralne naracije mimogrede požre še žlahtne trope stoner-doom vokaliziranja in vse skupaj sestavi v opazno osebno izraznost. Najmočnejše nevralgične točke Obake je treba po mojem mnenju iskati na dveh območjih. Prvo je ravno Fornasarijevo  specifično fraziranje, ki obmolkne na nepričakovanih mestih ter vrši čisto svojo logiko vdiha in vzdiha. Drugo pa izstopajoče bobnanje in zven Balazsa Pandija, ki pokaže veliko mero kreativnosti in odločne drže že v samem načinu, kako plasira udarce. Ni se mu treba nujno iti igre imitacije Melvins-Neurosis lomastenja, saj premore dovolj kreativnosti in noiserskega občutka za raztreščenje, da si lahko privošči igrati rahlo odprto, ne vedno klinično na mestu z Bernocchijevimi prvimi »dobami« ampak vedno notri, v pulzu. Morda se to sliši kot vtikanje v podrobnosti, ampak v končni fazi pomeni veliko razliko – rahla odstopanja od vseprisotnega mindseta »mreže« in kvantiziranosti znotraj fizičnega igranja. 

»Mutations« je skupek osmih precej homogenih pesmi, pri katerih se surovo doom-sludge nažiganje izmenjuje z bolj pridušenimi momenti, v katerih se kitare prelevijo v tisti tipično odmevajoč teksturni »soundscape«, v sliko se vključijo osamljeni klavirski toni, Pandi pa poprime za metlice. Ti deli občasno delujejo kar preveč generično, v svoji nevtralni post-rock/ambient tonaliteti lahko dogajanje pač precej razvodenijo. Hkrati pa npr. v komadu »M« Obake pokažejo, kako dobro lahko taki parti delujejo, kadar nimajo zglajenih vseh robov, temveč ostane v zraku napetost pridušenega igranja, ki je tik pred tem, da eksplodira. Komadi »Seven Rotten Globes«, »Thanatos« in »Second Death Of Foreg« premorejo kar nekaj intrigantnih kromatičnih riffov, ki spomnijo na monotono power-chord atonalnost kultnih Celtic Frost in današnji projekt vodje Thomasa Gabriela Fischerja, Triptykon. In ravno v te sodobne, ultra težke in temačne sludge/doom vode naj bi se Obake deklarativno umeščali, a končnemu rezultatu nekaj umanjka. 

Obake kljub ambicioznosti vendarle ostajajo nekoliko krotki in varni. Emblem tega je v mojem dojemanju ravno matični bend basista Colina Edwina, Porcupine Tree. Čeprav iz precej drugačnih okolij in do neke mere drugačnih ciljnih publik jim je skupna neka neizbežna kompaktnost in prebavljivost, tista profesionalna produciranost sodobnega tehnološkega rocka, ki glasbi prej škodi kot koristi s tem, da ji onemogoča kakšno resnejše prestopanje doživljajskih robov. In ravno ta »duh« - če se nekoliko poigramo z japonskim pomenom bendovega imena – se je preveč trdovratno naselil v Obake, ki obetajočemu PR seznamu vplivov navkljub tovrstnih obljub ne izpolnjuje povsem. Hkrati pa je material plošče dovolj intriganten, da kar kliče po preverjanju v živo, ko bosta zanos in bolj frontalna neposrednost gotovo prebudila tleče monstrume teh miniatur.