Obito: Cursedout Glitches
samozaložba, 2016
Za sodobno hiphopovsko zvočno krajino se zdi, da sta njena glavnina glas in flow, persona in lirika. Vendar spomnimo, da je bil temelj vedno ritem. Utrinek iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja to dobro ponazori – block partiji v Bronxu, kjer didžeji niso spremljali raperjev, temveč so z breaki ustvarjali prostor, v katerem je skupnost plesala. Hiphop je seveda med drugim najprej tudi zvok, kjer lahko vzdušje, tekstura in ritem nosijo pomen brez uporabe besed.
Inštrumentalni hiphop zato ni stranski odvod, temveč vračanje k samemu izvoru – k logiki sempla, kolaža in loopa. V devetdesetih je ta praksa zasedla izrazito avtorsko formo na producentskih albumih in v beattape kulturi, danes pa se zdi, da so izključno inštrumentalni projekti, torej brez sodelujočih raperjev oziroma vokalnega sidra, potisnjeni nekoliko na rob. Beat obstaja kot podlaga in redkeje kot samostojen nosilec pripovedi.
V Tolpi bumov se posvečamo redkejši obliki beata kot samostojnega nosilca pripovedi – novi hiphop plošči Cursedout Glitches, ki jo je pripravil Obito, slovenski producent, performer, didžej, bitmejker, predvsem pa plesalec Bor Prokofjev. Za nastanek albuma oziroma za njegov kontekst je zelo pomembno avtorjevo plesno ozadje. Njegovo izhodišče namreč ni izključno studijsko oziroma producentsko, temveč je tudi telesno, takšno, ki glasbo predpostavlja kot tesno zvezano z izkušnjo plesa. Ritmi niso zgolj spretno sproducirani koščki navdiha, ampak v njih klije potencial za gib, telesni odziv in notranji utrip. V tem smislu zaradi določenih zagličanih ritmov zaznamo, da je Prokofjev kompozicijo občutil.
Produkcijsko je osnova jasna. SP-404 sampler je bila temeljna glasbenikova oprema, nato pa je sledila dodatna obdelava v FL Studiu. Zaradi te kombinacije je album značilno surov, prevevata pa ga rahlo zrnata tekstura in občutek neposrednosti. Gre za sample-based produkcijo, ki izhaja iz tradicije inštrumentalnega boom bapa, a se ne zapira v okvir nostalgije. Prisotni so sempli hiphopovskih hitov, med njimi tudi Nasov Life's a Bitch ali Hip Hop dvojca dead prez, reference na 90's oldschool estetiko, pri tem pa je Obito v pogovoru v oddaji 100 decibelov za Radio Študent sam poudaril, da sta nanj močno vplivala tudi Mobb Deep. Obenem v komadih slišimo tudi elemente glitch hopa in modernejših podtalnih odvodov.
Nekateri komadi ostajajo zvesti repetitivnemu, meditativnemu loopu, drugi pa znotraj istega beata uvedejo rahlo evolucijo – dodatne plasti, ritmične premike, nenadne zareze tišine ali presenetljive prehode. Ta dinamičnost razbije statičnost tipičnega beattapea. Čeprav gre za zbirko Prokofjevih obdobij in se zlahka premikamo od bolj zasanjanega lo-fi-ja do temnejših, glitchevsko obarvanih trenutkov, celota deluje sinhrono. To koherenco poudarjajo tudi naslovi komadov. Vsak v sebi nosi bodisi besedo cursed bodisi glitch, izjema je le sklepni komad, ki ga je Obito poimenoval dream error. Ta skladba najbolje povzame zvok in občutek albuma Cursedout Glitches prav zaradi nepričakovanih brejkov in počasnega grajenja napetosti, ki v nekaterih komadih ni tako izrazita.
Plošča torej ne odpira novih poglavij, temveč ponudi atmosferično poslušalsko izkušnjo. Cursedout Glitches deluje kot presek, kot arhiv obdobij, preizkušanje form, refleksija vplivov in hkrati kot napoved nadaljnjega razvoja. Obito ni pripravil zgolj zbirke beatov ali semplov, temveč dokument procesa, ki poteka v krogu med plesom in studiem, med nostalgijo devetdesetih in sodobno beatovsko sceno ter med loopom in njegovo dekonstrukcijo.
Dodaj komentar
Komentiraj