Octa Push: Oito

Senseless, 2013

Sodeč po njunem dosedanjem ustvarjanju bi dvojcu Octa Push lahko zlahka prilepili kakšno zelo očitno etiketo. Odkar sta leta 2008 brata prvič stopila na glasbeno sceno, se je namreč zdelo, da imata zelo jasno začrtano vizijo o glasbi, s katero sta si pridobila kar nekaj spoštovanja. Z albumom Oito pa nas učita, da so pričakovanja lahko nevarna reč.

Za začetek nekaj dejstev: v dobrih petih letih prisotnosti na glasbeni sceni sta si Dizzycutter in Mushug, ki skupaj ustvarjata pod imenom Octa Push, pridobila ugled klepačev trdih bass [bejs] ritmov, v katere sta največkrat vpletala elemente afriške glasbe. Poleg Batide sta Octa Push najbolj izstopajoča bass glasbenika na lizbonskem glasbenem odru, ki svoje žive nastope izpopolnita z instrumenti, in sicer nastopata z bobni in analognimi napravami. Po treh krajših izdajah, na katerih je zvok sledil precej logičnemu in običajnemu razvoju, sta si tokrat dovolila kar drzen preobrat.

Komad Mambowrp, ki je ugledal luč sveta že pred slabim letom in dolgo časa napovedoval izid prvega albuma dvojca, je po eni strani vrhunec dolgometražca Oito, po drugi pa njegova zelo zavajajoča napoved. Na skorajda polovici Oita gostujejo vokalisti, ki s pomočjo ušesno ugodnih melodij ustvarjalcev zakorakajo globoko v pop in celo indie estetiko, s čimer – za začetek – dvojec pokaže na odprtost in pisanost, s tem pa tudi na neulovljivost lastnega zvoka. Čeprav tovrstna šamarčina poslušalcu pomeni določeno mero razočaranja, sta vendarle dokazala, da njune lovke sežejo dlje od večine bass producentov. 

Pomembno vlogo pri drugačni preobleki zvoka Octa Push ima Alex Klimovitsky, polovica prav tako lizbonskega dvojca Youthless. Komadi Bright Lights, Francoise Hardy in Splendor na trenutke delujejo kot svojevrsten indiebass, svoje lovke pa pomočita v še bolj pocukrane vode s Catarino Moreno v komadu Please, please, please. Da lahko vokal v njuni glasbi deluje tudi drugače, priča komad My Share, s katerim sta zavila v bolj inovativno in poslušljivo smer. 

Proteza pop zvoka albuma Oito ni nujno tudi šibkost, saj si je dvojec Octa Push odprl doslej zaprta vrata in povečal krog poslušalcev, kar mu zgolj z instrumentalnim delom albuma verjetno ne bi uspelo. V slednjem je rdeča nit še vedno ritmični afrofuturizem, ki se dvojcu najbrž tudi najbolje prilega. Poleg že omenjenega Mambowrpa v tovrstni maniri nesubtilnega potrkavanja in sinkopiranega vijuganja izstopa zadnja tretjina albuma. Poslušalcu se vsekakor splača prebiti do biserov, ki se tam skrivajo, in si končno lahko privošči tisto, kar smo si od Lizbončanov pravzaprav obetali. Tropsko obarvani nalomljeni ritmi v ravno prav sintetizirani preobleki izžarevajo pisanost Lizbone in reartikulirajo svetovne smernice glasbenega podzemlja. A če pod vse rečeno potegnemo črto, vedno bolj v ospredje sili misel, da je včasih vendarle bolje, če ustvarjalci ostanejo pri krajših izdajah.