Audiobulb Records, 2024

Morda v medijih ena bolj izpostavljenih kvalitet sodobnih tokov eksperimentalne elektronike je tendenca ustvarjalcev, da v svojih delih prosto posegajo v različne zgodovinske in družbene kontekste ter z novimi orodji mutirajo, križajo in reinterpretirajo njihove zvočne prvine. Pri projektih, ki se napajajo na teh ali onih kulturnih izročilih, v najboljšem primeru ne gre zgolj za snovanje derivativnih poklonov že obstoječim ustvarjalnim praksam, temveč lahko igranje s formo, ki predstavi starejše glasbene stalnice v novem dialektu, večkrat razumemo kot poskus kritične reevalvacije ter posledične oživitve prav takšne glasbe. 

Ko avtorji odtujijo neko tradicijo od časovnih, prostorskih in tehnoloških omejitev, v katerih se je ta izvorno razvila, se v tem procesu nekaj gotovo izgubi – toda obenem lahko takšna transformacija nudi tudi potencial, da vlije novo življenje v zapuščino, ki bi sicer ostala ukleščena kot statičen, nemalokrat esencializiran muzejski objekt. V vsakem primeru pa uspemo najti najbolj zanimive odgovore v marginalnih glasbenih scenah. Te se uspejo izogniti komercialističnim tendencam popularne kulture, ki umetnostne prakse pogosto zreducira na nabor marketabilnih estetskih označevalcev. V tokratni Tolpi bumov se tako posvečamo albumu eksperimentalne elektronike, ki ga lahko štejemo za soliden primer takšne transformacije. Napaja se namreč v dveh distinktivnih glasbenih izročilih, ki ju temeljito razišče, spoji in ponudi v novi podobi.

Album Ronroco Rococo Memories glasbenika Michela Mazzaja oziroma OdNu-ja, kot že rečeno, sestoji iz dveh komponent. Usidran je v zvenu južnoameriškega glasbila ronroko, ki ga avtor postavi v kompozicijsko formo, navdihnjeno po evropskem rokokoju, umetniškem slogu iz 18. stoletja. Ronroko je bolivijski inštrument, ki se je od svoje iznajdbe v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja razširil po andovskem področju Južne Amerike in med drugim dosegel tudi Argentino. Telo inštrumenta tradicionalno sestoji iz oklepa želve ali pasavca, a je danes večkrat narejeno iz lesa in tipično vključuje deset strun. Mazza se na albumu poleg kopice terenskih posnetkov izključno naslanja na dotično glasbilo in kompozicije sestavi s plastenjem bolj ali manj čistih zvočnih zapisov na podlagi močno zmanipuliranih elektronskih modulacij, ki komajda še vsebujejo sledi svojega akustičnega izvora. S to dekonstrukcijo inštrumenta razkriva njegove subtilnejše estetske razsežnosti, bolj konkretno pa ga umesti v kompozicijsko logiko rokokoja, ki temelji na nežnih in barvitih zvočnih ilustracijah.

Srečanje teh dveh glasbenih svetov avtor izpelje karseda elegantno – formo rokokoja izdolbe ter jo napolni z lastnim inštrumentalnim mašilom, ki pa se kot naravno usede v kalup delikatnih zvočnih ornamentov in zasanjanih tavanj rokokojskega jezika. Slednji le redkokdaj doživi izraz v kontemporarnih artističnih podvigih, čeprav velja za pomemben mejnik v zgodovini evropske umetnosti. Rokoko izhaja kot nadaljevanje in nežnejša elaboracija dramatičnega, visoko ekspresivnega stila poznega baroka, ki je nekje do leta 1730 predstavljal dominantno estetsko usmeritev evropskega vladajočega razreda. Kot poslednji vrhunec baroškega obdobja je podedoval ljubezen do harmonije in ornamentalistične zasnove predhodnika, a se je sam ponašal z lahkotnejšimi kompozicijskimi načeli. Ta so večji fokus podala na kratke in repetitivne tematike, s katerimi se je vzpostavilo jasno, lahko prebavljivo in nemudoma privlačno vzdušje.

Pri dekorativni funkciji rokokoja lahko prepoznamo vzporednice z nekaterimi modernimi tokovi ambientalne glasbe, med katerimi najde svoje mesto tudi album Ronroco Rococo Memories. Kompozicije na albumu so lahkotne, igrive in dostopne, hkrati pa se Mazzajev ronroko naravno umesti v rokokojsko formo, ki jadra med klasičnim »background« ambientom in bolj dinamičnimi, čeravno nekoliko brezciljnimi odstavki. Avtor iz inštrumenta izvleče karseda privlačno zvočno paleto, ki s pomočjo različnih elektronskih efektov daje vtis mnogo polnejšega nabora zvočil. Zdi pa se, da Mazza s takšnim pristopom doseže manj, kot bi obljubljalo križanje teh dveh tujih glasbenih zapuščin. Album se navkljub vsem estetskim inovacijam – s katerimi avtor sestavi za dobro uro materiala – namreč giblje po dokaj ploskem in sčasoma predvidljivem zvočnem terenu, kjer se posamezni tematski sklopi močno oklepajo ene osnovne recepture in nam tako dajejo misliti, da bi projekt morda prišel do lepšega izraza, če bi bil ponujen v krajšem, bolj fokusiranem formatu. 

Plošča tako mestoma deluje kot nekakšna zvočna meglica, v kateri se težko zapičimo v kakšen specifičen glasbeni motiv ali izstopajoč trenutek. Ti trenutki se namreč le redko uspejo izluščiti iz monokromnega ozadja. Za razliko od nekaterih sorodnih ambientalnih projektov, ki iz svojih elektroakustičnih zasnov uspejo sproducirati zapomljive kompozicije in obenem nagraditi večkratno poslušanje, je ta element pri Ronroco Rococo Memories bistveno manj izrazit. Treba je vseeno razumeti, da gre tu primarno za dekorativno glasbo, za nekaj, kar bolj tava kot pripoveduje, a v tem tavanju premalokrat naleti na zadovoljujoče zaključke, ki bi nas lahko v eni uri popeljali skozi celotno, sicer šarmantno osrčje avtorjevih aranžmajev.

Ronroco Rococo Memories lahko kljub takšnim pomanjkljivostim zagotovo štejemo za zanimiv poskus kultivacije glasbene izraznosti na presečišču dveh raznosmernih tradicij. Jasno je, da Mazza obvlada tako orodja, s katerimi snuje svoja dela, kot tudi logiko partikularnih estetik, ki so navdihnile projekt. Album lahko obravnavamo predvsem kot študijo ronroškega inštrumenta, ki postavi glasbilo v nov kontekst in tako sproducira unikatno, čeravno neizpolnjeno srečanje glasbenih svetov.