God Bless This Mess, 2014

Na začetku osemdesetih se na domači sceni, ki se napaja v novem valu in punku, pojavi nova subkultura, hitrejša in agresivnejša inačica punka – hardcore! Bendi tega podžanra, ki so predvsem iz Ljubljane, se javnosti skupno predstavljajo v okviru »hardkor kolektiva«, ki se ponaša tudi s fanzinom Vrnitev odpisanih in ima bazo v kleti Diska FV Študent. Prvi val hardcora doživi vrhunec na Novem rocku 1985, istega leta pa se pojavi še kompilacija Hard-Core Ljubljana, na kateri je ujet fluid šponanja iz začetka osemdesetih. Po vzoru ameriških pionirjev Minor Threat, Bad Brains, Black Flag in seveda Dead Kennedys ter britanskih nažigačev Discharge, dratarjev Exploited in crusterjev Amebix so se na kompilaciji v nesmrtnost zapisali Tožibabe, Odpadki civilizacije, III. kategorija, U.B.R in Epidemija. Tudi kratice imen bendov U.B.R., S.D.A, K.P.J., G.U.Z. in druge so bile zrcalna podoba MDC, D.R.I., R.K.L., GBH, D.O.A. in podobno spodobnih. Drugi mejnik za naše hardkorovce je leto 1988, ko je na alter prostor odvržena kasetna bomba Provinca vrača udarec, thrash kompilacija Polske malce, Epidemic Zone in Salem na kasetnem traku, ki je opozarjala na samovšečnost ljubljanske alter scene in nujnost decentralizacije ter močno vplivala na nadaljnji razvoj hardcora pri nas. 

Tokrat provinca, kjer je skorja kruha vsak dan trša – v konkretnem primeru Ljutomer, v nadaljevanju Lotmerk - zopet vrača udarec in ponovno gre, kot pri prej omenjenem fanzinu in v filmski jugo klasiki, za vrnitev Odpisanih. 2010 se je kvartet Odpisani sicer fizično že vrnil iz ilegale, letos pa je svojo vrnitev dokumentiral s svojim tretjim albumom, prvim po Partisan Hard Core iz leta 2000, ki je bil odsev njihovega viška v drugi polovici 90-ih let, ali če hočemo zadevo metuzalemsko podkrepiti, v zatonu prejšnjega tisočletja! Album Šah Mat je izšel pri dobri stari God Bless This Mess Records pod taktirko hišnega producenta založbe, alfe in omege prekmurske scene, Pluega, in izraža poteze zrelega, nezaletavega šahista. V politično angažiranih besedilih, ki jim je očitati le preenostavno rimo, izražajo Odpisani, predvsem v istoimenskem komadu z lepo zapeljano melodično hüskerdüjevsko kitarsko linijo, pat pozicijo, v kateri se trenutno nahaja Slovenija, ki je zašla v slepo ulico nepredvidljivega daminega gambita. »Konji, tekači, trdnjave, silijo v višave, kmetje na robu stavke, kraljica spet viša davke.« Figure na šahovski plošči igrajo že stoletja svojo predpisano vlogo, a se tudi po bilijon milijardnih bitkah ni spremenilo nič. Elita ostaja v manjšini, varno skrita za živim zidom kmečke večine, ki bo vedno kimala gospodarju, pa naj jo ta še tako krvavo izkorišča, surovo molze, močno ožema. V tem primeru je življenje res črno-belo ali kot so svoj album naslovili moderni sopotniki Odpisanih, Trifor60 - „Veča se čreda apatičnih ovc!“ Zdi se, kot da je v smeri spodkopavanja elitistov nekaj poskušal le črna ovca Bobby Fischer, a so ga šahovski vrhovi matirali in njegovo idejo o žrebu zadnje vrste pri vsaki partiji v kali zatrli. Takrat je šlo za poskus zajezitve računalniške omnipotentnosti, ki je vodila v predvidljivost, tokrat pa gre za predvidljive poteze elite in apatije podrejenih, s katerimi kot da so se vsi sprijaznili in na katere opozarja globok in jezen vokal Boruta Horvata. S spremljavo prvinsko švasanih kitar, ki kot osja žela zabadajo v ubijalsko stampedirajoče bobne, bo po svoje poskušal vplivati na mnenje bele večine v čredi ovc, ki še ni zrela za punt. 

Hardcore je po svoje preklet žanr, ki od nekdaj eksistira le v podtalju. Vsi se ga bojijo kot hudič križa, nihče se ga ne dotakne, kot bi bil kužen. A ljudje smo prilagodljiva bitja in z malo discipline in truda pri poslušanju bi tudi tisti - babice, milfice, veseljaki, najstniki - ki onanirajo na priskutno osladne popevke na javnih prireditvah, ki žrejo neverjetne kupe javnega denarja, javnega medijskega prostora in časa, hedonistično uživali ob surovo pristnih zvokih hardcora. Pa vendarle je na albumu čutiti manko miniaturnih zametkov ustvarjalnosti Mikea Pattona ali drugačnega sveta ajetojevske hudomušnosti, kar so lotmerški punk hardkorovci že prakticirali na prejšnjih platah, lahko pa se reče, da se preko plota spogledujejo z garažno brutalnostjo britanskih Gallows in vokalno z grunt rockerji, zágorsko Zadrugo. Pohvaljena posebnost niso le besedila v domačem jeziku, ampak stoodstotna raba dialekta, ki doda bendu distinktivno obeležje. Lotmerk Underground s svojo brezkompromisnostjo in duhovitostjo, podkrepljen z dobro kapljico, ni odpisan - „Jebeš Mars pa Venero pa Pluton, špricari falijo našin guton, Lodja je zjebana kak stora drolja, Lotmerk center je vesolja“ je kitica iz komada Prleki v Vesolji, ki je nadaljevanje prej omenjenega komada. Poleg Trifor60 in Joko Ono so Odpisani letos znanilci pomladi večno zimzelenih hardkoračnic. Pred uporabo se posvetujte z izbranim zdravnikom ali farmacevtom. Oi!