Nuclear Blast, 2024

Tokratni osrednji recenzentski dogodek Radia Študent namenjamo finskim eksperimentalcem Oranssi Pazuzu. Med ljubitelji alternativnih izvedb black metala je zasedba dobro poznana, letošnja plošča pa je njihova šesta po vrsti. Od ustaljenih postulatov žanra se je zasedba odmaknila že s prvim dolgometražcem, ki je temačno estetiko dopolnil predvsem s psihedeličnim rockom. Izjava, da je bend svojemu zvoku ostal zvest, je sicer do neke mere resnična, pa vendar izredno zavajajoča. Od prve plošče, ki je izšla leta 2009, se je verjetno najbolj očitno spreminjalo razmerje žanrov, v katerih glasbeniki iščejo navdih. Če je na zgodnjih albumih v ospredju vedno neomajno poveljeval zvok black metala, se ta s kasnejšimi izdajami nekoliko umika in vodstvo prepušča psihedeliji in različnim odvodom hrupa. Posledično se argumenti, da Oranssi Pazuzu vztrajajo v isti špuri, z vsakim novim albumom šibijo, popolnoma pa jih ovrže letošnje delo, Muuntautuja. Album je izšel sredi oktobra letos pri založbi Nuclear Blast.

Pred spustom v temačno globel kot edino svarilo pred grozotami stoji zapleten naslov v finščini, ki ga lahko prevedemo kot spremembo oziroma neko obliko transformacije. Motiv naslova zasedba zagotovo upraviči z osmimi skladbami, ki predstavljajo očiten zvočni preskok. V primerjavi s preteklimi albumi nova plošča še širi nabor glasbenih vplivov. Zasedba jih z metamorfozo predstavi kot konglomerat blackmetalskih kitarskih pasaž, agresivnega hrupa, ambientalnih sintov in psihedeličnih efektov. Oranssi Pazuzu se brezkompromisno spopadejo z vsemi stereotipi žanra in vključijo drobce bolj pisanih žanrov, pri tem pa na nek način ohranijo vso podivjanost in agresivnost black metala. Tkanje globokega in utesnjujočega vzdušja postane osrednja ideja zasedbe. 

Ideja postopnega grajenja mogočnega zvočnega zidu zahteva precej drugačen pristop tudi v produkcijskem smislu, čemur je zasedba očitno posvetila nemalo pozornosti. Miks plošče je narejen z izredno natančnostjo in pozornostjo, brez zanemarjanja najmanjših malenkosti. Tako se brezkončnost zvočnih plasti sestavi v smiselno gmoto, ki kljub zadušljivemu karakterju ostaja čista in vase ne pogoltne robnejših nians. Odlično produkcijo prepoznamo tudi v vokalih, ki so ključni pri ustvarjanju zlovešče atmosfere. Pogosto so opremljeni z efekti, kot je vokoder, zato vzbujajo občutek izredne grozljivosti ali pa nenaravnosti in se tako popolnoma skladajo z glasbenimi vzorci, ki vokale podpirajo. Kljub popačenosti je glas pogosto tisti, ki ohranja določeno mero blackmetalske estetike, povezali pa bi ga lahko denimo z zvokom finske zasedbe Beherit.

Opisi benda, ki omenjajo izraze ekstremnometalski DNK in izpostavljajo zvok globokega in zloveščega vokala ter približevanje benda vse morbidnejši glasbi, spomnijo na razvpiti projekt Portal, a bi takšno pričakovanje v primeru plošče Muuntautuja vodilo v razočaranje. Elektronska glasba na albumu ni več le stranski igralec, temveč prevzame glavno vlogo. To se jasno izrazi v istoimenski skladbi z albuma. Komad uvede udaren gruv, kakršnega lahko najdemo v skladbi Dollars and Cents benda Radiohead, skozi skladbo pa se pretaka očiten elektronski r'n'b utrip, ki se slogovno veliko bolj približa glasbi FKA Twigs kot kateremu koli drugemu kitarsko usmerjenemu projektu. Skladba Voitelu ta gruvaški občutek le še stopnjuje z jazzovsko navdahnjenim bobnanjem, umirjenim basom in grmečimi kitarami. Nenaden vpad zvoka klavirja doda komadu nenavadno plast, ki je sorodna tistim s kasnejših del velikanov hrupa, zasedbe Swans, medtem ko vokal skladbo trdno umesti v estetiko tradicionalnega black metala.

Finski eksperimentalci so v letošnjem letu zvarili izjemno mračno ploščo, ki je ne moremo stisniti v kot pričakovanj in utečenih norm žanra. Segli so dlje in vsem navdušencem nad temačnimi grozotami ponudili izvirno glasbeno izkušnjo. Ustvarjeni stvor z disonanco drobi in poslušalca v celoti posrka vase. Zasedba ob koncu popolnoma preobrne zastavljen zvok in album sklene s spokojno glasbeno kompozicijo, toda kljub razdejanju, ki so ga povzročile skladbe pred zaključkom, poslednji komad ne ponudi uravnoteženja ali katarze. Oranssi Pazuzu po novi plošči ostaja drzna in nenavadna zasedba, ki je zahtevna, toda obenem nagrajujoča. Bi pa za Muuntautujo lahko dejali, da albumu v primerjavi s preteklo ploščo Mestarin kynsi primanjkuje kanček čara in da je zasedba žrtvovala nekaj prostodušnosti v korist čiste grozljivosti. Četudi nov album vsem ne bo najljubši kos diskografije, je Muuntautuja spoštljiv dodatek k edinstvenemu in zastrašujočemu delu te finske zasedbe.