Otomo Yoshihide & Chris Pitsiokos: Live in Florence

Otomo Yoshihide & Chris Pitsiokos: Live in Florence

Recenzija izdelka
24. 5. 2020 - 19.00

Astral Spirits, 2020

 

Lani septembra je teksaška založba Astral Spirits praznovala prvo petletnico svojega delovanja in jo obeležila s kompilacijo Astral Ascending. Med 33 komadov oziroma skupaj več kot 3 ure glasbe so pomešali nekaj retrospektivnih vrhuncev iz svojega kataloga – do takrat je ta štel že kar precej več kot 100 izdaj! –, nekaj ekskluzivnih posnetkov glasbenikov, povezanih z založbo, ter tudi nekaj teaserjev. Obljube o prihodnjem zmanjšanju kvantitete izdanega materiala so se zaenkrat na srečo vseh fenov izkazale za neresnične, v dobri polovici leta je namreč založba izdala kar 19 albumov, v zadnjem paketu, ki ga je na Bandcamp strani objavila 15. maja, pa se je znašel tudi dvojec naefektirane kitare oziroma gramofonov ter občasno naefektiranega alt saksofona, ki ga predstavljamo tokrat v Tolpi bumov. Gre za zelo prijetno presenečenje, dvojec se namreč ni znašel v omenjenem založbinem obletničnem napovedniku.

Masiven zven in napad na vsakršno slutnjo kompozicijske dramaturgije in urejenosti
 / 12. 8. 2018

Otomo Yoshihide in Chris Pitsiokos. Prvi nesporna avtoriteta japonske eksperimentalne in jazzovske glasbe, drugi eno najvidnejših imen novejše brooklynske kreativne scene, za razrast katere je zagotovo zelo zaslužen veliki boter John Zorn. In morda je njegov ogromni vpliv na generacije, ki so odrasle ob ekstremnem mešanju jazzovskega zvoka in inštrumentarija z agresivnimi, metalskimi ali nojzerskimi prvinami ter obilico glasbenega humorja, zelo evidenten ravno v primeru njegovega nesojenega saksofonskega sina Pitsiokosa. Oster, pogosto agresiven in alikvotov poln zvok saksofona, ekstenzivna raba razširjenih tehnik igranja, ohlapno zastavljene kompozicije, ki so pogosto ornettovsko harmolodične, a pojačane z estetiko noise in math rocka. Pri tridesetih letih pa je kljub očitni pripadnosti Zornovi dediščini originalen, tako v solističnem pristopu k inštrumentu kot tudi v svoji viziji bendovskega zvoka, čemur smo bili v letih 2017 in 2018 priča tudi ob gostovanjih njegovega projekta CP Unit v ljubljanskem klubu Gromka.

Tudi še enkrat starejši kitarist, elektrofonik in skladatelj Yoshihide je že nastopil v Ljubljani, marca 2005, takrat v Cankarjevem domu z zasedbo New Jazz Ensemble. In enako kot Pitsiokos je tudi on povezan z Johnom Zornom, ki je leta 1995 pri svoji založbi Tzadik zasnoval serijo New Japan, v sklopu katere je istega leta izšel drugi album Yoshihidejevega benda Ground Zero, ki je takrat postal četrti japonski underground act v Tzadikovem bogatem katalogu. Da pa se na tem mestu ne bi spuščali v nizanje prominentnih izdaj, založb in glasbenikov, s katerimi je Otomo Yoshihide skozi leta sodeloval, sledi le kratek, delno kronološki pregled, ki naj služi predvsem kot vpogled v njegovo kreativno širino.

Z eksperimentiranjem z gramofoni je bil Yoshihide v devetdesetih eden pionirjev elektroakustične improvizacije, zasedba Ground Zero pa je bila tudi prvi bend, ki je gramofone vključil v kolektivno improvizacijo. Kot kitarist je bil učenec legendarnega Masayukija Takayanagija ter pozneje vodja večjih in manjših zasedb, imenovanih preprosto Otomo Yoshihide New Jazz Trio, Quintet, Ensemble, Orchestra, Special Big Band in tako dalje. Z obema inštrumentoma je že leta izjemno aktiven na globalni sceni improvizacije, je avtor glasbe za filme in nadaljevanke, predvsem komedije in melodrame. Je tudi eden od pobudnikov projekta Fukushima!, ki od cunamija in jedrske nesreče leta 2011 deluje z namenom krepljenja tamkajšnje civilne skupnosti, osveščanja javnosti o nevarnostih radiacije in ponovnega zagona kulturnega življenja. V zadnjih letih pa se intenzivno posveča večjim glasbenim zasedbam, v katerih pomeša glasbenike in neglasbenike, pogosto tudi otroke z motnjami v razvoju.

Album v tokratni Tolpi bumov predstavlja posnetek zaključnega koncerta prve skupne turneje Pitsiokosa in Yoshihideja s festivala Tempo Reale v Firencah. Razdeljen je na sedem kosov, naslovljenih preprosto z zaporednimi številkami. Seveda ne moremo vedeti, ali je bil takšen tudi koncertni vrstni red, kar navsezadnje niti ni pomembno, aplavzi na koncu vsakega od posnetkov pa dokazujejo, da je vsak del zgodba zase in da album ni zgolj razrez dlje trajajočega seta. Glasbenika odpreta koncert počasi, z elektronskimi zvoki, s kontinuiranim šumom na enem izmed gramofonov ter zamolklimi udarci, ki bi lahko bili udarci po mikrofonu. Nekaj časa traja, da razločimo močne odsekane tone saksofona, ki jih Pitsiokos podaljšuje z efekti in nanje nalaga nove glasne zareze. Ko saksofon prvič zaigra popolnoma akustično in s tem razbije naefektiran kaos, se zazdi, da bo ločevanje obeh virov zvoka, ki sta strogo ločena na levi in desni kanal, odslej mala malica. A takšen občutek nas tudi zavede, zvočna slika se namreč iz kosa v kos spreminja in ko si mojstra nereda to zaželita, nas z lahkoto spet potopita v gost oblak šumov, rezkih frekvenc in klastrov neznanega izvora.

Po prvem posnetku postane formula njunega skupnega ustvarjanja bolj ali manj jasna. Posamezni kosi se večinoma začnejo tipajoče, a odločno, in skozi medsebojno igro dvojca eskalirajo, vendar vse skupaj nikoli ne postane dolgočasno. Vsak nov segment zaznamuje drugačno izhodišče, včasih izraziteje perkusivne, odsekane narave, drugič bolj melodično, spet tretjič v kombinaciji obojega. Predvsem pa je izjemen užitek poslušati skupno gradnjo muzičistov njunega kova, pri čemer oba ohranjata vsak svoj osebni glasbeni jezik, se drug na drugega odzivata, postavljata eskapade drugega v kontekst, se v določenih trenutkih srečata v dolgih, rezkih, visokih frekvencah, ki pilijo mozak, in nato spet odvihrata vsak v svojo smer. A skupaj. Eden drugemu puščata prostor za solistične izpade, pogosto sinhrono utihneta za nekaj sekund in s tem ustvarita prijeten suspenz, po katerem glasbo zapeljeta v popolnoma novo smer. Kdaj drugič pa spet ne. Vrhunci so gosti in zelo busy, od saksofonskih hitrih, zavitih linij kar špricajo alikvoti in multifoniki, in le ugibamo lahko, kaj vse se je znašlo na platenšpilerjih, ne umanjkajo pa niti kratki humorni vložki v stilu klubskega party beata. Največji odmik od siceršnjega narativa albuma predstavlja improvizacija številka šest, najdaljša, slabih osem minut trajajoča darkerska balada, tožba v kletko ujetega ptiča, Pitsiokos, ki na začetku igra zgolj na ustnik saksofona, pa na koncu poskrbi za upor, če ne kar revolucijo v kletki

Album Live in Florence je prva dokumentacija tega dueta in nam prinaša izjemno igro dveh mojstrov različnih generacij. Iz te glasbe vejejo spontanost, virtuoznost, predvsem pa užitek ob igranju inštrumenta, igranju z manipulacijo zvoka in seveda igranju eden z drugim. Tik pred dokumentiranim koncertom sta oba glasbenika opravila tudi krajši intervju, ki ga lahko najdete na YouTubu. V njem Otomo Yoshihide poda pomenljivo misel, ki gre nekako tako:

»Zadnja leta na Japonskem veliko delam s prizadetimi otroki, kar je vedno zelo zabavno in zanimivo, a hkrati tudi težko. Zelo so odprti in svobodni, bolj kot glasbeniki. Tudi na koncertu lahko gredo v praktično katero koli smer. Nekdo bo stekel z odra na stranišče. Nekdo drug bo na odru od dolgčasa zaspal. Fantastični so! Za naslednja leta si želim, da bi jim postal bolj podoben.«

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.