Monkeytown, 2012

Elektronski posebnež iz Miamija je eden tistih kreativcev, ki jih težko jemlješ resno, toda njegovo neresnost že kakšno desetletje resno jemlje dobršen del tiste bolj neobremenjene elektronske skupnosti. Da v tem, kar počne, prepoznate klovnovstvo, je dovolj, da si pogledate kakšen videospot, njegovo pojavnost, ali pa nenazadnje kar naslov njegove nove plošče 'Supermeng'. Norčuje se iz sebe in iz raznoterih muzik, toda hkrati ga ni moč odpraviti s terminom »poceni provokacija«, pa čeprav na prvi vtis morda ni nič več kot prav to. Njegov modus operandi je videti preprost; vzameš (žanrski) kliše in ga nemaskiranega prepotenciraš v skrajnost. Edina težava njegove nove plošče je ta, da pravzaprav ni povsem jasno, ali se norca dela iz tistih »copycatov«, ki te klišeje pretakajo na svoj bančni račun, ali tistih, ki so te klišeje sprožili še preden so postali klišeji. Če postavimo tezo, da iz obojih, potem je stvari treba postaviti v pravi kontekst, tega pa pojasni kar Shirachov CV.

Svoje prve tri dolgometražce je med letoma 2001 in 2004 objavil pri čislani založbi Schematic, ki je bila nekakšen ameriški odgovor na strujo britanskih IDM-erjev. Potem se je preselil k Pattonovemu Ipecacu, ki je pod svojim okriljem vselej zbiral največje čudake in posebneže. Verjetno ne bi bili daleč od resnice z razmišljanjem, da je Otto von Shirach za elektronsko glasbo nekaj takega kot je Mike Patton za rockovsko glasbo, torej »bad guy«. V letu 2008 je album objavil pri založbi Cock Rock Disco, ki jo vodi elektronski „šovmen“ Jason Forrest, bolj znan pod psevdonimom Donna Summer. Verjetno ni potrebno poudarjati, da je tudi v tem primeru vlečenje vzporednic med početjem in pojavnostjo Shiracha in Forresta več kot umestno. Da zna zelo dobro izbirati založbe, pa se je še toliko bolj potrdilo letos, ko je svojo novo ploščo objavil pri Monkeytownu, založbi čislanega zabavljaškega berlinskega dvojca Modeselektor. Sodeč po njegovih izbirah založb – ali še raje po založbenih izbirah zanj -, smo torej verjetno varni v razmišljanju, da se Shirach norčuje iz pravih ljudi (in klišejev).

Skozi prizmo estetike plošča 'Supermeng' ne prinaša nič, česar od Shiracha ne bi slišali že v preteklosti, saj osnovo vsem skladbam ponovno postavi na breakcore premisi. In ker je breakcore svoje zlate čase doživljal že pred kakšnimi desetimi leti, 'Supermeng' vsaj v svoji formi deluje precej zastarelo. Toda Shirachu breakcore služi predvsem kot tehnika, s katero secira raznotere muzike, in ker se tokrat med drugim loti tudi dubstepa, nova plošča vsaj po zvočni podobi hodi v koraku s časom. No, zgovorno naslovljena skladba 'The Blob' je lep primer tega, da plošča 'Supermeng' kljub Shirachovi neoporečni preteklosti ponuja vtis dvoumnosti. Ga moti Skrillex kot skrajni komercialni produkt ali kar dubstep vsevprek? Ta dvoumnost se pojavi tudi v večini drugih skladb, s katerimi parodira vse od popa, rokenrola in karibskih muzik do miamijske bass glasbe. Tehnično je v tem parodiranju izvrsten, pa tudi klišeje vse po vrsti »razkrinka« brez večjih pripomb, pa čeprav je ideja sama po sebi precej otročja. Pač »delajmo se norca iz tistih, ki ne vejo bolje.« Toda malo infantilnosti vendarle ne škodi. Sploh, če se je lotiš tako izpiljeno kot Shirach s ploščo 'Supermeng'.