Brownswood, 2015

Medkulturni, medgeneracijski in čezmejni projekt Owiny Sigoma Band, ki je skorajda po naključju nastal leta 2009, po tem ko je skupina londonskih glasbenikov brez kakšnih pretiranih priprav in dogovorov odletela v kenijsko prestolnico Nairobi, da bi tam sodelovala z lokalnimi glasbeniki, se letos vrača s svojim tretjim dolgometražcem, naslovljenim Nyanza, kar v bantu jezikih pomeni večje vodno telo oziroma jezero. Zasedba si je ime albuma sposodila pri istoimenski provinci, ki leži tik ob Viktorijinem jezeru na zahodu Kenije, področju, kjer domuje ljudstvo Luo, tretja največja etnična skupina njihove domovine. Za realizacijo svojega tretjega »studijskega« izdelka, ki v resnici ni nastajal v klasičnem studiu, se je ekipa ponovno odpravila na črno celino, v rojstne kraje njihovih dveh članov, maga kenijske lutnje nyatiti, Josepha Nyamunguja, ter tolkalca Charlesa Owokoja. Sigomovci, ki poleg kenijskih mojstrov štejejo še bobnarja Toma Skinnerja, klaviaturista in vokalista Jesseja Hacketta ter njegovega brata, basista Louisa Hacketta, so se napotili na ozemlje dežele Nyanza, da bi se tam natančneje seznanili z glasbenimi koreninami njihovih dveh članov in tako tudi tamkajšnjega ljudstva Luo.

V kulturnih diskrepancah utemeljeni pristni glasbeni izraz, v katerem se lahkotno prepletajo zvoki tradicionalnih Luo inštrumentov, toplo zveneče Nyamunguve lutnje nyatiti ter Owokovih tolkal nyidoungue, klasične zahodnjaške instrumentacije ter sodobnih elektronskih produkcij, se v vsej svoji spontanosti ohranja tudi na aktualnem dolgometražcu, ki je brez pretiranega kompliciranja nastajal v samem srcu afriškega kontinenta, deloma v majhni ribiški vasici in deloma nedaleč stran, v najetem stanovanju sredi tretjega največjega kenijskega mesta Kisumu. Snemanje albuma je bend ovekovečil z v Londonu nedavno predvajanim kratkim dokumentarnim filmom, s katerim feni zasedbe dobivajo neposreden vpogled v brezskrbno, od kraja in časa nastajanja odvisno, torej vselej spreminjajočo se metodo ustvarjanja glasbe, ki ne teži k perfekcionizmu, temveč nasprotno vselej gravitira k avtentični surovosti, spontanosti in organskosti tradicionalnih plemenskih in drugih afriških godb, kar bi v zahodnjaškem glasbenem žargonu opisali kot nekakšen »jam session« kreativni proces.

Album Nyanza poslušamo kot potopis, ki je selfije z obal Viktorijinega jezera ter doživljajske dnevniške zapise zamenjal za barvito paleto provinci Nyanza in drugim afriškim ruralnim okoljem lastnih zvokov, bodisi iz nabirke tradicionalnega instrumentarija bodisi iz tamkajšnje konkretne zvočne krajine, ulic, vasic in večernih veselic. Album Nyanza karakterizira širok nabor razpoloženj, ki se manifestirajo skozi žanrsko raznolike aranžmaje. Prisluhnemo lahko hipnotičnim, ritmično intenzivnim afriškim »gruvom« kot v skladbi Luo Land, ki s svojim hitrim tempom in plesno naravnanostjo obeta švicanje v zatohlem drobovju britanskega in evropskega klubovja. Podobno bi lahko trdili za bolj housovsko obarvani štikl Tech 9, za katerega ne gre dvomiti, da si bo prislužil mesto v marsikaterem prihajajočem dj setu. Sicer pa tokratni nabor Owiny Sigoma Band prinaša tudi bolj popovske, ritmično manj intenzivne skladbe, ki s falsetom Jesseja Hacketta in prominentnejšo vlogo klasičnih inštrumentov ter klaviatur bolj spominjajo na aktualno zahodno indie pop produkcijo, denimo uverturo (Nairobi) Too Hot in pa ob poslušanju lahkotnega radijskega afriškega popa koncipirano »feel good« skladbo I Made You, You Made Me, ki jo je Hackett posvetil svoji nedavno rojeni hčerki. Nasprotno se kenijska duša zasedbe najočitneje kaže ob bolj sanjavi, hipnagogični skladbi Owour Won Gebme, z nyatitijevimi melodijami zaznamovani Ojoni Wopio in zaključni Amolo Tienga. V njihovo godbo so se tokrat prikradli tudi lo-fi psihedelični zvoki, ki so svoje mesto našli v skladbah Deep Kisumu Fish in Jah Mic. Konkretni zvoki afriškega ambienta, ki se v obliki dežja, piščančjega kokodakanja, otroškega smeha, uličnega vrveža in drugega dogajanja pojavljajo na albumu, še najbolj zaznamujejo albumski intermezzo Fisherman's Camp Pt 1, pri katerem najverjetneje poslušamo zvoke improviziranega koncerta, ki ga je zasedba pripravila za vaščane ter družini njihovih dveh članov in se je kasneje razvil v 12-urno seanso zvokov lutnje nyatiti, ki so jo vaščani začinili z njihovim notorično močnim žganjem changaa. Omenjeno izkušnjo je zasedba več kot uspešno utelesila v enem albumskih presežkov, psihedelični pesmi Nyanza Night, v kateri Hackettovi vokali v spomin prikličejo glas Davida Gilmourja.

Veseljaško pozitivnost in življenjski elan, ki ga pooseblja zvok zasedbe Owiny Sigoma Band, pa na albumu še najnatančneje reprezentira osrednji singel albuma, plesno naravnana pesem Changaa Attack, pri kateri so za refren svoje glasove ob Josephu Nyamunguju prispevali kar lokalni otroci. In kot že rečeno, je prav to tista presežna vrednost albumov zasedbe Owiny Sigoma Band, namreč zmožnost, da iz ustvarjalnega procesa izvzamejo pretirano refleksijo in se vsakič znova podajo na novo, bodisi metaforično bodisi dobesedno pot, ki vselej ostaja nepredvidljiva in zato avtentična.