Pile: Green and Gray

Pile: Green and Gray

Recenzija izdelka
15. 8. 2019 - 19.00

Exploding in Sound, 2019

Danes se v Tolpi bumov posvečamo novemu albumu bostonske zasedbe Pile Green and Gray, ki je kot vsi dosedanji izšel pri njihovi matični založbi Exploding In Sound. Čeprav minevata že dve leti, odkar smo v tem terminu poslušali prejšnji studijski album A Hairshirt of Purpose, si počitka Bostončani niso privoščili. V istem letu so izdali kar dva albuma, posneta v živo – enega za serijo studijskih koncertov Audiotree Live in drugega za založbo Jacka Whitea Third Man Records, na sedežu katere so koncert tudi posneli. Lansko leto je izšla tudi kompilacija Odds and Ends, kjer lahko slišimo skladbe, ki mesta niso našle na dosedajšnjih albumih.

Tudi zasedba skupine je doživela spremembe. Če smo že pred dvema letoma na koncertih lahko zapazili, da je ob drugem obisku naših koncertnih prizorišč kitarista Matta Beckerja zamenjal Chappy Hull iz nashvilskega dvojca Gnarwhal, se je najnovejša menjava zgodila v spodnjem delu frekvenčnega spektra, saj je dosedanjega basista Matta Conneryja zamenjal Alex Molini. Ta se je skupaj z glavnim motorjem in avtorjem pesmi skupine Rickom Maguirejem preselil v Nashville. Zasedba Pile, verjetno ena najmočnejših zasedb bostonskega undergrounda, je tako dobila novo domovanje.

Pile po zaslugi nekonvencionalnega in za svoj žanr presenetljivo visoko razvitega skladanja ponujajo dobrodošlo nadgradnjo v primerjavi s številnimi sorodnimi zasedbami. Tudi besedila njihovih skladb brez težav stojijo kot samostojna poezija. Maguireju uspe svojo poezijo za petje pisati brez balastnih in pogosto banalnih uporab refrenov ali rim, ki se zaradi preprostih struktur popularne glasbe pogosto znajdejo v tovrstnih besedilih. Album Green and Gray je prežet z eksistencialnimi vprašanji moškega v svojih zgodnjih tridesetih, na prehodu iz mladostništva v odraslost. Z vprašanji predanega glasbenika, ki je hkrati zelen in siv. V primerjavi s prejšnjim albumom se težavnih tem, kot so samoizoliranost, konci razmerij in staranje, loteva na pozitivnejši način in nekje v sivini splošnih resigniranosti in melanholije poganja zelenkast kalček hudomušne samoironije. Tudi tokrat ne gre mimo občasnega zbadljaja na račun vodilnih struktur ameriške države. Predvsem pomenljiva je najagresivnejša pesem na albumu The Soft Hands of Stephen Miller, ki direktno napada Trumpovega mladega svetovalca ob zavedanju, da tovrstni pogledi na svet niso le stvar starejših generacij.

Glasbeno je Green and Gray sinteza vseh lekcij in izkušenj, ki jih je Maguire nabral s prvimi šestimi albumi. Po nekaj začetnih kantavtorskih in akustičnopankerskih albumih ter izrazito agresivnih in zamotanih albumih, ki so jim sledili, Green and Gray nadaljuje s spajanjem obeh elementov z lahkoto in veščostjo, ki jo je Maguire izpopolnil z leti trdega dela. Skladba A Bug on Its Back nosi jasen vpliv jazzovskega minimalizma zasedbe Horse Lords, medtem ko je prvi single Bruxist Grin morda največji potencial za hit. Green and Gray ni album, ki bi postregel z izstopajočimi skladbami, temveč album, ki funkcionira kot zaključena celota in testament določenega časa ter stanja uma. Ob tem se kaže tudi kot najzrelejši in najbolj dodelan album, ki nam ga je skupina Pile do sedaj servirala.

Pile - Hair
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness