AWGE/Interscope, 2020

Na božični večer 2020, po dveh letih konstantnega prestavljanja, je Playboi Carti končno izdal težko pričakovani tretji album, Whole Lotta Red. Okrog njega se je zaradi medijske pokritosti, ki je spremljala nastajanje albuma, in dolgega čakanja nanj zgradil oblak pričakovanj.

Jordan Terrell Carter se je rodil v Atlanti 13. septembra 1996, na dan, ko je bil v Las Vegasu umorjen Tupac Shakur. Kot najstnik je treniral košarko, kar je hitro zamenjal za ustvarjanje glasbe. Preden se je pri osemnajstih preselil v New York, je kar nekaj prepoznavnosti dosegel v lokalnem okolju, pri čemer je bilo ključno sodelovanje in mentorstvo producenta Ethereala. Zaradi njega je postal del založbe Awful Records, pri kateri je izdal svoje prve skladbe.

V New Yorku je Carti preko kontroverznega Iana Connorja navezal stike s kolektivom A$AP Mob. Connor je stilist in vplivna figura v svetu mode, ki ga je leta 2016 več žensk obtožilo spolnega nadlegovanja. A$AP Mob presega koncept glasbenega kolektiva, saj so v skupini poleg raperjev tudi producenti, modni oblikovalci, stilisti in so tako na nek način sodobni približek Warholovem Factoryju. Kolektiv ima že od svoje formacije pozicijo newyorških cool kidov, ki so med prvimi v stiku z vsem, kar je novo in zanimivo, kar jim daje moč, da si preko njih marsikdo odpre vrata v mainstream. Znotraj kolektiva se je Carti hitro zbližal z najbolj prominentnim članom kolektiva, A$AP Rockyjem, ki je hitro postal Cartijev mentor, mu omogočil redna sodelovanja na A$AP mikstejpih, poskrbel pa je tudi, da je Carti podpisal pogodbo z založbo AWGE, podzaložbo Interscopa. 

Po dolgem napovedovanju in nekaj SoundCloud hitih je leta 2017 končno izšel Cartijev istoimenski mikstejp, ki je vseboval megahita Magnolia in Woke Up Like This z Lilom Uzijem Vertom, še enim sodobnikom, s katerim je Carti v naslednjih letih aktivno sodeloval. Ploščo je zaznamoval začetek sodelovanja s producentom Pi'errom Bournom, ki je postal eden ključnih arhitektov raperjevega zvoka. 

Maja 2018 je nenapovedano izšel drugi album Die Lit, na katerem je s Cartijem sodeloval cel kup zvezdniških imen, od Skepte, Travisa Scotta, Chiefa Keefa, Younga Thuga pa vse do Nicki Minaj. Podlage za večino skladb je prispeval Pi'erre Bourne, kar se je močno poznalo na atmosferi albuma. Prvi mikstejp je sicer vseboval dovolj izstopajočih momentov, ampak šele na Die Lit je glasbenik zares pokazal, kako fokusiran je lahko. Album je vseboval skoraj zenovsko mirnost, podano skozi minimalistične, repetitivne podlage. Carti je na albumu združil najbolj zanimive zvočne ideje sodobnega trapa ter hip hopa in to nadgradil v sicer sila preprost, a nič manj edinstven zvočni izdelek.

Cartiju je spletna popularnost med posameznimi izdajami strmo rasla, premo sorazmerno s fenovsko bazo pa se je stopnjevalo tudi pričakovanje novega albuma. K temu so pripomogle tudi raperjeve tehnike samopromocije na socialnih omrežjih, kjer je fene redno dražil z osnutki novih skladb in namigi, da je nov album končan. Fenom je čakanje presedalo, zato so začeli ripati avdioposnetke z Instagrama. Po spletu kroži kar nekaj neuradnih verzij in osnutkov skladb, ki so, ne da bi bile zares izdane, dosegle kultni status. Album Whole Lotta Red je tako še pred izidom postal kulturni fenomen. 

Carti praktično v ničemer ne doseže objektivnih kriterijev kvalitete tradicionalnih ljubiteljev brcanja rim. Kot raper je absolutno šibek, njegova besedila so v večini samonanašalna in pogosto banalna. Svoj glas raje uporablja kot inštrument, njegovo rapanje je bolj zvočenje kot petje. V preteklosti je bil znan po izraziti uporabi prepoznavnega otročjega glasu, v novih komadih pa lahko slišimo širši diapazon vokalizacije. Od lajajoče agresije in popačenih visokih, skoraj marsovskih pitchev pa do ponavljajočih se kričečih adlibov iz ozadja. Dodatno plast albuma Carti ustvari z združevanjem vokalov in podlag, saj so vokali v miksu nasneti bistveno glasneje od podlag. Rezultat sta občutno eksperimentalen zvok in atmosfera, kar pa zaradi dolžine plošče hitro postane naporno.

Uspešnost Cartijeve produkcije je v celoti pogojena s kvaliteto podlag, čez katere rapa. Ravno na tem mestu poslušalska izkušnja najmočneje šepa. Na albumu je sodelovalo kar 19 različnih producentov, zaradi česar Red izpade precej razpršeno. Če je Pi’erre tako produciral večino prejšnje plošče, tokrat sodeluje zgolj pri dveh skladbah. Obenem album kljub mnogim dobrim momentom z ničemer zares ne upraviči dolžine kar štiriindvajsetih skladb.

Zvočno najbolj agresiven del je sestavljen iz kratkih izbruhov, v katerih Carti nameče repetitivne vokale čez brutalno nabasirane podlage, ki zvenijo kot glasba iz računalniških iger. V eksplozivnih skladbah Rockstar Mode, JumpOutTheHouse, Stop Breathing in nekaj drugih Carti v svoj zvok pripelje agresijo punka in metala, žanrov, ki jim je Carter v preteklosti že izkazal naklonjenost v obliki Bad Religion tetovaže in Black Flag majic. Slednje sicer omeni tudi v verzu skladbe Die4Guy.

Druga izstopajoča linija albuma so bubblegum produkcije, ki bi lahko bile tudi skladbe hyperpop izvajalcev, kot sta Charlie XCX ali Sophie. Najbolj očitno se to sliši v komadih, kot so Slay3r, Teen X, Punk Monk in New N3on. Na tej točki je album zvočno že dovolj kaotičen, a naredi Carter še en korak naprej in tako v skladbah, kot so Control, Place in ILoveUIHateU, rapa čez sprane ambientalne lo-fi podlage, ki spominjajo na prejšnjo ploščo Die Lit. Sicer čisto prijeten del albuma, vendar se znotraj že tako žanrsko preveč razgibanega albuma zdi povsem odveč.

Punk in metal reference na novem albumu Carti prepoji še z vampirsko goth estetiko. Črno-rdeča podoba albuma, ki je sicer hommage legendarnemu punk fanzinu Slash, se nadaljuje tudi v naslovih komadov, recimo M3tamorphosis s Kidom Cudijem, Slay3r ter King Vamp. A zvočno se vampirska estetika najbolj udejanji v zabavnem, a obenem zelo cenenem Drakula momentu skladbe Vamp Anthem, ki se začne z midi predelavo Bachovih skladb Toccata in Fuga v D molu. 

Carti je očiten produkt sodobne pop kulture, znotraj katere kot vampir sesa navdih iz različnih scen in subkultur. Te vplive pa spretno kanalizira v različne odvode svoje persone, kjer je glasba zgolj eden njegovih temeljnih stebrov. Vampirske konotacije tako imajo nekaj smisla. Že od njegovih začetkov sta bila moda in stil temeljni del njegove karizme, kar se je jasno pokazalo tudi na promocijskih fotografijah za nov album, na katerih raper pozira s hudičevskimi rožički, oblečen v usnjena oblačila prvega gotha modne scene, Ricka Owensa. 

Ko je izšla plošča Die Lit, nad njo glasbena javnost in feni najprej niso bili najbolj navdušeni, kasneje pa je obveljala za unikatno klasiko sodobnega hip hopa. Zaenkrat se zdi, da Red ne bo doživel te usode. Album izpade nefokusiran in napol pečen izdelek, ki je bil zaradi pritiskov fenov izdan prehitro. S svojim zvokom je Carti vedno znal najti ravnotežje med razvojem lastnih idej in pričakovanji fenov, kar mu z Whole Lotta Red ni uspelo. Plošča vseeno vsebuje nekaj najbolj pogumnih Cartijevih eksperimentov doslej in kljub mešanim občutkom ostaja eno zanimivejših imen sodobnega hip hopa. Iz zastavljenih smernic zna nastati kakšna bolj uravnotežena prihodnja izdaja. Do takrat pa lahko rečemo le “Yo Pi’erre, you wanna come out here?”.