PMG oziroma Prva multimedijalna grupa iz Skopja, ki si je pred leti prišila še našitek Kolektiv, je izdala tretji album z naslovom Da4. Po Rezonatorju, Prijateljskem ognju in mini LP-ju remiksov Nie sme od Skopje, si je zdaj zasedba nadela temnejša oblačila in v nove koridorje disko-pop-punk plesnih vod zaveslala s funkoidno darkerskimi prijemi.

Makedonska rock scena je dolgo delovala v debeli senci Vlatka Stefanovskega in njegovih Leb i sol. Vsi ostali so bili na kruhu in vodi. V osemdesetih letih, v času glasbenega srednjega veka Evrope, so se iz sence vzdignili darkerji Mizar s svojim temačnim razumevanjem glasbe. Že oni so se spogledovali tudi z etno glasbo in liturgičnimi zvoki pravoslavnega petja, katerega moč - vsaj tako se zdi - za razliko od petja zahodnega kraka krščanskega kraljestva prodre bolj v globino. Takšnemu interpretiranju so se kasneje pridružili tudi drugi bendi, kot sta Arhangel in Lola vs Stain na primer, v devetdesetih pa še Kismet, Kiril Džajkovski, pa tudi DD Synthesis, katerih glasba je bazirala na elektroniki. Darkerske grmade so zgorele, znamenja pa so ostala. Tudi junakom današnje recenzije PMG Kolektiv, ki pa so vtise nabirali tudi na diskoidnih poljih. PMG je bila na začetku zasnovana kot skupina skopskih umetnikov raznoraznih polj - gledališča, filma, dizajna, slikarstva, glasbe - vendar je slednja sčasoma prerasla ostale pod streho založbe PMG Recordings, ki še vedno skrbi za uveljavljanje manj znanih makedonskih bendov.

Album Da4 je definitivno temačnejši album od prejšnjih. S funkoidnimi kitarami še vedno zelo plesen, a v celoti mirnejši, bolj novovalovski in rekli bi zrelejši. Že sam naslov albuma sugerira - če ne gre za kakšne globlje ideje in sporočila - kam se razvija njihova glasba. Da4 brano nazaj bi postalo 4AD, ime založbe, katere temačen oblak produkcije je v osemdesetih letih prekril dobršen del Starega kontinenta. Tu bi veljalo omeniti tudi Iana Curtisa, kateremu zopet kratimo večni mir, in elektronsko nadaljevanje Joy Division zapakirano pod etiketo New Order.

Novost glasbenega izraza PMG Kolektiva je prevlada bobna nad ritem mašino. Boben, sicer zelo pomemben instrument v zgodovini makedonske glasbe vseh žanrov, skupaj z basom tvori podlago, na katero se lepo lepijo funky kitare. Ritem mašini pa vseeno ni zmanjkalo dela in ni vržena med staro železo, saj so ji namenili glavno vlogo v treh komadih, med njimi v najboljšem komadu, singlu Kontrol z zasanjanimi kitarami kjurovskega Disintegrationa in v Dark Disko, narejenem v maniri Džajkovskega, katerega posebnost je prvi del besedila v angleščini, drugi del, prehod v presenetljivi hip-hop vokal z robotizirano podlago, pa v makedonščini in s končnim verzom „Rasteni na 4AD, pa ova zvuči Dark", ki potrjuje prejšnjo ugotovitev.

„Today it comes to visit you ding-dong...It's a hot shit for the government, It's a huge blow to the oposition, It's a cool thing to talk about it, It's a right thing to rise, rise!!!"

Besedila, ki pozivajo na reagiranje publike, na začetek ali premik razmišljanja. Če smo bili v osemdesetih letih priča močni vpletenosti cerkvene glasbe v makedonski rock glasbi, gre pri PMG Kolektivu za obračun z dvolično ortodoksno cerkvijo, ki je po njihovem mnenju preveč preplavila moderno makedonsko družbo. To je opaziti pri komadih New Ortodox Christian People, predvsem pa v JFK-ju, čigar inicialke se ne nanašajo na pokojnega ameriškega predsednika iz šestdesetih, kot bi marsikdo pomislil, temveč na samega Jesus Fucking Christ. Glas Mirka Popova je popolnoma enakovredna komponenta ostalim instrumentom, res pa je, da zveni na trenutke preveč monotono in linearno. Poleg živega bobna, so novost tudi angleška besedila, ki se prepletajo z domačimi. Angleščina, h kateri se mnogi zatekajo zaradi preboja na zahodne glasbene fronte, je korektna, a zaradi potreb rime tu in tam popačena. Škoda pa bi bila popolnoma se odreči makedonščini, ki je zaradi analitične gramatične strukture nekaj unikatno interesantnega vsaj nemakedonskemu teritoriju bivše skupne države.

Med pesmimi z albuma, katerega dele so poleg naših prizorišč letos spoznali tudi evropski centri, kot so Pariz, Berlin in Dunaj, je potrebno posebej omeniti Luge iz gradovi, melanholično balado in eno boljših predelav zadnjih let. Ekatarina Velika ima na teh prostorih zaslužen status nesmrtnosti in vsekakor je treba pozdraviti dobro narejeno unikatno priredbo, v tem primeru za odtenek hitrejšo, a nežnejšo od originala, kot pa pod etiketo tribute banda igrati skopirane komade pod pretvezo edukacije generacij, ki določenega benda niso mogli videti v živo.

pripravil Robert Suša