The Leaf Label, 2015

Znanci Radia Študent, Polar Bear, se po kratkem oddihu ponovno vračajo v naš eter z novoizdano ploščo. Lahko se legitimno vprašamo, odkod kolektiv, še posebej »Rochford«, glede na njihovo intenzivno udejstvovanje črpa energijo. Namreč za njimi je polno koncertno leto, videli smo jih tudi v Mariboru, hkrati pa se je nov album pojavil takoj za še ne poleženim prahom plošče »In Each And Every One«.

Zvok Polar Bear vseskozi evoluira, vsaka plošča prinaša prijeten izziv dojemanja njihove muzike kot celote. Če bi nekako želeli potegniti vzporednice zvoka z vseh plošč, bi lahko rekli, da se prav vseh držijo pridevniki moderno, kreativno in eklektično. Glasbo bi zelo hitro lahko označili tudi kot klubsko in urbano, vendar so motivi in celoten zvok hkrati tako zelo naravni in organski, da smo priča dihotomiji, ki deluje dobro v obeh smereh.

Polarni, kljub vsem direktnim implikacijam s severnjaško, hladno krajino, nimajo melanholične in črnoglede melodike. Nasprotno, s plesno konstrukcijo in intenzivnim iskrenjem akustičnih instrumentov ter mehkimi saksofonskimi linijami je glasba, kljub občasnim daljšim vpadom meditativne elektronike, zelo razigrana in pozitivno obarvana. »Same As You«, ki nekako zveni kot presek predzadnje in prejšnjih, bolj akustično zaznamovanih plošč, bi lahko dojemali kot nekakšno odo življenju in čutenju.

Album, ki je bil v osnovi mišljen kot ena malo manj kot uro dolga tvorba, je razdeljen v 6 povezujočih komadov. Uvodoma nas skupina zapelje med religiozno pridigo, hvalo ljubezni, svetlobi in življenju, s katero na albumu gostuje »Asar Mikael«, lastnik jamajške kulturne institucije The Light Shop, ki neformalno združuje kulturnike in razsvetljence. Nadaljujejo z akustiko v skladbi »We Feel The Echoes«, ki vznika in ponika v dinamični suvereni bas liniji in odbojih akustike.

Že na prejšnjih ploščah, pa vendar na tej zelo dobesedno in direktno, zanimivo izpade ravno skupinsko ritmično premikanje, ki se na več skladbah sliši prav robustno, nabrito in že kar rahlo naivno, ampak je preveč eksaktno, da bi se tako slišalo samo po naključju. To se še posebej direktno implicira v skladbi » The First Steps«, kjer se na primer dolgo in počasi vzpostavlja ritmična osnova s fluidnimi bobni in vmesnimi instinktivnimi udarci, ob kateri se brez težav spomnimo začetnih opotekajočih se korakov in vedno večje nadaljnje suverenosti. 

Bend večinoma opusti saksofonske improvizacijske salve oziroma so te kot kulisa postavljene bolj v ozadje. V ospredju je ritmika, saksofoni in bas se poslužujejo repetitivnih vzorcev, ki so najverjetneje ravno zaradi jazzovskih predispozicij tako ujemajoči in groovy. V končnem kar 20-minutnem poslavljanju, ki se vrti okrog enega in istega loopa in kjer se strukturno kaj pretiranega ne dogaja, poslušalce v primežu razburljivosti drži ravno groove in indirektni detajli, ki rahlo, a vztrajno spreminjajo skladbo. 

Skupini se je tudi na tem albumu uspelo izogniti mastnim in umazanim frazam, ki v večji meri spremljajo bende s podobnimi žanrskimi fuzijami, in se v zvokovnem smislu gibljejo okrog minimalističnega in preciznega zvoka. Zato je še toliko bolj zanimiv nadaljnji korak zadnjega albuma v smeri odkrivanja instinktivnosti v kombinaciji s »clever« zvokom. Raziskovanje prvinskosti v formi z repetitivnimi frazami in s prej omenjenim zvokom skupine lahko poslušalca uspešno vsrka. 

Občutek zapeljanosti lahko parafraziramo s ponavljajočo se vokalno mantro iz najbolj opredeljivega in zaključenega komada na plošči »Don't Let The Feeling Go«. Skladba je precej kontradiktorna, saj preseka z umirjenostjo in je na albumu največji tujek, po drugi strani pa je dobrodošla dinamična sprememba in ravno z osrednjo frazo povzame tudi kontekst albuma. Ta fraza simbolično zaključi celoten album v pridušeno epskem zaključku »Unrelenting Unconditional«. 

Skladbe se kljub razčlenitvi povezujejo, vendar plošča ni med konceptualno bolj zaokroženimi v primerjavi z drugimi albumi skupine. Praktično v vsaki skladbi se najde kak trenutek, v katerem skladbe kar poniknejo brez konteksta in potem brez prave smeri spet počasi vznikajo. Vendar lahko tudi na to gledamo kot na del razvoja novega pristopa oziroma improvizacije, ki se občasno zrcali v neosredotočenosti. Glasbeniki na albumu zagotovo niso več preizkušali meja svojega instrumentarija, niti ne kompozicijskih tehnik, vendarle pa so kot skupina našli nov izziv in so se uspešno prepustili mantram in minimaliziranim repeticijam, ki pri poslušalcih vseeno vzbujajo intrige. 

Plošča s pregledom diskografije Polar Bear morda res ne izstopa, vendar pa je dobrodošel in še vedno zanimiv eksperiment, ki nas popelje v svet subtilnih in prostranih zvočnih krajin.