It Records, 2025

Duo Popular Music izdaja albume šele pol desetletja, a imata njegova člana za sabo že dokajšnjo glasbeno kilometrino. Glavni pisec komadov in osrednji vokalist Zac Pennington je bil ob pričetku prejšnjega desetletja najbolj znan kot motor ameriške eksperimentalne pop skupine Parenthetical Girls, tako znotraj kot zunaj te zasedbe pa se je v različnih kolektivih povezoval z drugimi zvenečimi imeni ameriške alter glasbene scene. Eno takih imen je bil Jherek Bischoff, prav tako član Parenthetical Girls, sicer pa večinoma samostojen glasbeni ustvarjalec in skladatelj, drugo pa denimo Jamie Stewart, ključna figura zasedbe Xiu Xiu. Po zadnjem albumu Parenthetical Girls iz leta 2013 je Pennington za nekaj let kreativno nekoliko umolknil, nakar je molk prekinil s projektom Comedienne, v katerem se je znova povezal z Bischoffom, pa tudi z Gregom Saunierjem, članom zasedbe Deerhoof, čigar samostojni glasbeni prvenec smo v Tolpi bumov predstavili lani. Vendar projekt Comedienne ni imel najdaljšega življenja.

V Avstraliji je medtem čelistka, pevka in skladateljica Prudence Rees-Lee kot samostojna ustvarjalka izdala dva albuma tako imenovanega »baročnega popa« ter se podpisala pod več orkestralnih del, glasbenih kompozicij za gledališke predstave, umetniških instalacij in eksperimentalnih zvočnih pokrajin. Ameriška in avstralska polovica dua sta se nazadnje srečali v Los Angelesu in tako je v pandemičnem letu 2020 izšel njun prvi album Popular Music Plays In Darkness: ducat temačnih in večinoma precej upočasnjenih priredb znanih in manj znanih pesmi iz hollywoodskih filmov, od pesmi Somewhere iz muzikala West Side Story do pesmi Holding Out for a Hero iz filma Footloose. 

Šele na drugem albumu Minor Works iz leta 2023 je duo predstavil prve avtorske komade. Prevladujoč tematski fokus je ob tem ostal podoben tistemu s prvenca: tako kot je prvi album optimistične hollywoodske napeve prebarval v črno, da so zveneli kot postapokaliptična vzdihovanja za propadlim imperijem in minulo zlato dobo izobilja, se je tudi drugi album Minor Works ukvarjal s takimi ali drugačnimi konci sveta, zapravljenimi življenji, izgubo upanja, mlačnostjo vsakdana in tako naprej. Oba albuma poleg tega povezuje melodramatična zvočna tapiserija, s pogosto vključitvijo godal, klavirja, zvonov in drugih »filmskih« glasbenih elementov. Grenek okus, ki ga za sabo puščajo besedila, je torej tudi na Minor Works podan s širokim, glamuroznim zvočnim zamahom.

Po drugem albumu je decembra lani sledila še nekoliko bolj norčava božična izdaja Carols for Consumers, ki je ponudila tako imenovano »priložnostno glasbo za zapuščene veleblagovnice«, prejšnji mesec pa je digitalno luč sveta ugledal mini album Against Men, ki je pred tem obstajal le na kaseti.

Zvočno se Against Men naslanja predvsem na plejado starih Arpov, Moogov, Rolandov, Korgov in drugih veteranskih analognežev, medtem ko je v ospredje znova odločno postavljen Penningtonov vokal. Po drugi strani se z izjemo enega komada z albuma v veliki meri poslovijo godala in drugi bolj organski inštrumenti, z njimi pa odide tudi zvočni pridih filmskih klasik. Drugi mini premik, ki ga izvede album, je njegov poskočen plesni začetek, z bobni, ki jih v ozadju podprejo še ritmični ploski ali vsaj njihov sintetični ekvivalent. Po nekaj taktih začetnega komada Passover, ki jih Pennington odpoje skoraj izključno ob ritmični podlagi, se ob golčečem sintovskem tonu pojavi eden bolj nalezljivih refrenov v dosedanjem opusu dua in se, ne da bi kaj vprašal, za daljši čas naseli v naših ušesih. V primerjavi s prejšnjimi albumi nas torej Against Men napade precej bolj odločno in neposredno, z maniro klasičnega pop hita.

Besedila ob tem vendarle ne sledijo neproblematični, enoplastni pozitivnosti, ki jo tradicionalno in morda tudi nepravično povezujemo s pop glasbo. Kot napove že naslov, več besedilnih referenc kritično obravnava moški spol, napol zastrto namiguje na zlorabe, enako kritičen pogled pa izrekovalec besedil uperja tudi v samega sebe. Na albumu srečamo tudi že znane razmisleke o efemernosti čustev in razmerij ter staro znanko nostalgijo. A vendar je vzdušje na Against Men v primerjavi s predhodnikoma manj obupano; tako v glasbenem kot tekstualnem smislu se zdi, da se je nekdanji fatalizem, ne da bi se odpovedal kritičnemu opazovanju sveta, vendarle prevagal v nek nov, dejavnejši odnos do življenjskih situacij, v katerih se znajdejo subjekti komadov. Še več: v komadih Black Shroud in The Last Night of Our Lives se pojavita celo optimizem in zadovoljstvo, čeprav še vedno ob spremljavi nekoliko srhljivih sintovskih zvenov in odmevov.

Če je hrepenenje po minulem življenju in svetu pogosta tema njunih besedil, bi tudi za zvok in vizualno pojavnost dua lahko rekli, da temeljita predvsem na množici retro vplivov. Naslovnica albuma spomni denimo na naslovnico Bowiejevih Heroes, pa tudi na njegovo zanimanje za pantomimo in umetniško klovnažo. Penningtonov vokal s svojo barvo in vibratom občasno v spomin prikliče tudi kakšnega Marca Bolana, bleščičasti videospot za komad Emily Says pa potegne še dodatno vzporednico z glamom ter njegovimi gledališkimi in androginimi elementi. Duo v svoje vizualije poleg tega pogosto vključuje stare kamere in televizije, kot bi želela zbežati v bolj sproščeno in vizualno manj nasičeno umetniško ozračje sedemdesetih in osemdesetih let. Navsezadnje pa album Against Men prinaša tudi bolj eksplicitno navezavo na pretekle klasike, in sicer komad Desert Motel #1, ki je neposreden glasbeni in besedilni dialog z razvpito pesmijo Leonarda Cohena.

Popular Music torej ne uvajata posebnih inovacij, vendar znata prevzete elemente svojih predhodnikov zamešati v precej učinkovito zmes, ki nas hitro ujame na limanice, pa naj gre za že omenjeni živahni komad Passover ali potop v mirnejše prepletanje in valovanje v komadih, kot sta Crying in zaključni The Last Night of Our Lives. Tu in tam si sicer zaželimo, da bi duo svojo popoidnost navil še malo bolj do konca in čez; kakšno dodatno večglasje ob ključnih momentih bi lahko še poudarilo tisto pozitivno vrsto sladkobe, ki popu ni nujno v breme, temveč si jo sme ali celo mora privoščiti. V končnem seštevku pa mini album Against Men razjasni uho in duha ter vzbudi radovedno pričakovanje nastopa v živo: lahko živa izvedba s svojo scenografijo, koreografijo in kostumografijo uspešno parira estetiki, zastavljeni v glasbi in spletnem imidžu dua? Odgovor že čez en teden prihaja v rojstnodnevno Gromko.