Polyvinyl, 2024

Ena pogostejših opazk v recenzijah ustvarjalnosti benda Xiu Xiu je ta, da gre za zasedbo, ki je predvidljivo nepredvidljiva – nikoli ne veš, kaj te na novem albumu zares čaka. To do neke mere drži, hkrati pa so vsaj zadnji izdelki zasedbe v tej nepredvidljivosti pričeli izkazovati tudi nekakšno pravilnost, namreč bolj ali manj redno izmenjavanje – v grobem rečeno – »spevnih« in »nespevnih« albumov. Besede, ki jih recenzenti po navadi uporabljajo pri opisovanju nespevnih izdaj tega benda, so denimo temačno, distorzirano, rezko, zadušljivo, groteskno, anksiozno, perverzija, paranoja in še kaj s tega pojmovnega polja. Vsi ti pojmi na nespevnih albumih najdejo svoj zvočni enačaj v odsotnosti ustaljenih ritmov, v skoraj popolni odpovedi melodičnosti in v menažeriji ostrih elektronskih in industrialnih zvokov. Na zadnji od nespevnih plat, albumu Ignore Grief iz leta 2023, so bili poleg tega v zvočni podobi čvrsto zasidrani tudi bolj konvencionalni zveni godal, pihal, trobil in klavirja. Če bi dotični album ustrezno prepakirali in ga oskrbeli z novimi nalepkami, bi lahko zasedbo Xiu Xiu umestili na kakšen klasičen koncert kot sodobne dediče glasbenega ekspresionizma. Med vsakima dvema nespevnima albumoma pa bend zdaj že vrsto let poskrbi za glasbeno izdajo, ki je opazno bolj melodična in ritmično bolj konvencionalna. Malo prej naštete oznake – anksioznost, temačnost in podobno – sicer veljajo tudi za te bolj spevne glasbene izdaje, se pa travme v teh primerih vsaj lepše odpoje; na zadnjem tovrstnem albumu, Oh No iz leta 2021, na primer v seriji bolj ali manj blagozvočnih duetov.

Spevnost in nespevnost sicer pri Xiu Xiu nikoli nista absolutni kategoriji; tudi v svojih bolj evfoničnih izdajah se zasedba nikoli povsem ne odpove določeni meri razbijaštva, distorzičnosti, disonance in drugih zvočnih znamenj bridkosti in strahu. Pravzaprav ta občutek Jamie Stewart na vsako plato vnese že z vokalom. Najsi gre za šepetanje ali razbolelo vpitje, za recitiranje ali petje, lahko v glasu razpoznamo obilo obupa, žalosti ali groze. Skoraj brez izjeme se tako zdi, da je lirsko izhodišče benda vselej nekje na dnu, v temi, v vlažni kleti, iz katere boleče vzdihujejo po neki nedosežni, manj tesnobni vrsti obstoja.

Kakor koli že: prej omenjena izštevanka tudi pri najnovejšem albumu 13" Frank Beltrame Italian Stiletto with Bison Horn Grips ne zataji. V primerjavi s prejšnjim izdelkom Ignore Grief gre vsekakor za premik k večji in bolj zapomnljivi melodiki, v marsikaterem komadu pa tudi k tako rekoč plesnim ritmom. Celo zasedba zvokov je nekoliko bolj konvencionalna, kot smo je pri Xiu Xiu vajeni: ogrodje sestavljajo dokaj standardni bobni, bas, sinti in vokal. Posledično gre zato na albumu, ki mu na kratko recimo kar Stiletto, za hojo po tanki in delikatni meji; kdor izgubi ravnotežje in z nje zdrsne, mu grozi najstrašnejša vseh strašnih usod, padec v dolgočasni in konvencionalni klasično klasični pop rock.

Strmoglavljenju v recenzentsko nemilost se je mogoče izogniti na več načinov. Eden je ta, da razgibamo že melodiko, ritmiko ali besedila, drugi je naplastenje zvočne podobe s čim bolj razgibanim dodatnim gradivom. Xiu Xiu na Stilettu večinoma uporabljajo ta drugi prijem in večinoma jim tudi uspe. Prvi komad Arp Omni pravzaprav še niti ne obeta rockovske identitete albuma. Začetno temačno sintovsko pulziranje kmalu zamenjata počasno, elegično valovanje godalnega ansambla in stišan vokal, vse skupaj pa začinijo posamezni distorzični ali disonančni elektronski drobci v ozadju. In čeprav je zvočni vtis žaloben, je refren prve skladbe glede na povprečje Xiu Xiu dokaj upajoč in svetel: »I have done almost nothing right / My entire adult life / But having dared to touch the fire with you / breaks the chains / Of my being nothing too«.

Tempo odločilno poskoči v drugem, malodane plesnem, a urgentno zvenečem komadu Maestro One Chord. V njem se pastem rockovskega dolgočasja Xiu Xiu izognejo z vokalnimi vzkliki, ki so bolj ritmični kot melodični, s posameznimi napetimi, filmskimi udarci po bobenskih opnah in z vrsto elektronskih zvokov, ki se pogosto približajo kvaliteti organskih glasov: od nekoliko komičnega »mi-mi-mi-mi« do distorziranih efektov, ki spominjajo na krike. Od tega komada dalje tempo pravzaprav ne popušča več; v tretji skladbi Common Loon se vse skupaj še celo stopnjuje. Ostri kitarski frazi sledi pobezljan, že kar manično vesel motiv; vokal je še vedno kar nekako tih glede na vse bleščičasto zvočno vrvenje okrog njega, a se Common Loon kljub temu izteče v himničen refren, ki je tudi najbolj vušesoiden trenutek plošče. 

Naslednji komad Pale Flower ponuja bolj koračniško naravnan refren, ki ga odpoje zanimiv mini zborček, prvič na plati pa smo deležni tudi nekaj vreščanja in bolj eksplicitno grozljive atmosfere. Naslednja dva komada, Veneficium in Sleep Blvd., sta po drugi strani tista, ki se najbolj nevarno približata mainstream glasbenim klišejem: zvočno sta nekoliko preveč premočrtna, s premalo variacijami in efekti, ki v drugih komadih skrbijo za kompleksnost. Vendarle pa sta tudi ta komada solidna predstavnika nekakšnega temačnega popa in jima uspe preživeti preizkušnjo že zgolj na podlagi zavzete vokalne interpretacije, ostrih kitarskih rifov in udarnega tolkalnega doprinosa bobnarja Davida Kendricka.

V komadih, ki še sledijo do konca, se nevarnost suhoparnosti znova porazgubi. Komad T.D.F.T.W. prinaša zračno kitarsko frazo z aromo New Order, bogatejše zvočno tkanje ter recitacijo, ki se ji pridruži Xiu Xiujeva dolgoletna sodelavka Angela Seo. Komad Bobby Bland se ritmično opira predvsem na sinte, na neki točki pa za krajši čas razpade na kaos, ki ga na Stilettu pred tem še nismo doživeli. V prepletu klavirja, nervoznega ubiranja strun in različnih drugih zvenov nas najbolj vznemiri napol komično in napol neprijetno vzdihovanje, nekakšen aaah, uuuuf in uuuuh. Zaključni komad Piña, Coconut & Cherry pa zaznamujejo dolgi pogrebni orgelski toni in precej bolj obupan vokal, kot smo ga spoznali na začetku. Klasična dramaturgija je obrnjena: pomirljivi začetek se v teku albuma spreobrne v svoje nasprotje in se konča v manični in ihtavi zahtevi po ljubezni, ki je subjekt skladbe očitno ne uživa več. Spet doma, si lahko ob tem zadovoljno rečejo dolgoletni feni zasedbe.

Plošča 13" Frank Beltrame Italian Stiletto with Bison Horn Grips je torej izdelek, ki se, vsaj glede na standarde zasedbe Xiu Xiu, precej in včasih že kar nevarno približa klasičnim šablonam rocka in popa, a se vendarle vedno ujame in uspešno zvozi tvegano vožnjo. V celoti gledano tako ne gre za najbolj intriganten album zasedbe, a nam kljub temu na svoj mračni način pogosto razjasni uho in duha. Ker verjamemo v zdaj že dodobra vzpostavljeno izmenjevanje spevnosti in nespevnosti tega benda, pa se potihem vendarle že veselimo tudi prihodnjega studijskega izdelka, ki bi po vseh izračunih moral slediti bolj razštelani liniji albumov, kot sta Ignore Grief in Girl with Basket of Fruit.