Infrastructure, 2015

V današnji Tolpi bumov se bomo v techno orbito izstrelili iz New Yorka, kjer domuje preporojena založba ameriškega DJ-a in producentskega veterana, Functiona. David Sumner je pred eksplozijo projekta Sandwell District, ki je rešil sterilni dolgčas minimala in tech-housea pred desetimi leti, svoje kompozicijske začetke izdajal prek takrat še zelo surove in zelo klubske platforme. Ob hitu, kot je Montage, ostarelim rejverjem še danes zadrhtijo čeljusti, feni pa so se na Infrastructure oblizovali predvsem ob gostovanjih britanskega industrijskega očaka Regisa in strogega Nemca Sleeparchive, ki je pred dobrimi desetimi leti tudi naznanil novo obdobje za estetiko Functiona in založbe Infrastructure.

A založba je bila primorana počakati na konec prej omenjenega projekta Sandwell District, kjer so Regis, Silent Servant in Function po svojih besedah "apdejtali" modernizem, predvsem piskajočo estetiko Mika Vainia in Sleeparchivea s klasičnimi Rolandovimi 909 bas linijami. Medtem ko sta se Regis in Silent Servant vrgla v romantiziranje s post punk odvodi, se je Function posvetil hipnotičnemu techno kanonu, s katerim ga je okužil nekoč rezidenčni kolega v legendarnem njujorškem klubu Limelight - Jeff Mills. Function je s svojim prvim solo dolgometražcem udaril na razvpiti založbi berlinskega Berghaina, kjer je letos izdal tudi uraden miks, v katerem so ušesa med 30 komadi zastrigla predvsem pri dveh komadih neznanca po imenu Post Scriptum.

Ugibanjem na medmrežju je kmalu sledila najava, da bo na Infrastructure sledil prvi dolgometražec, ki bo plod ustvarjanja prav P.S.. Da Function na svoji oživljeni platformi podpira skoraj izključno sveža imena, ni novost, saj je do sedaj pri konsistentno melodičnih in atmosferičnih techno izdajah dal priložnost popolnima novincema Campbellu Irvinu in Marianu DC. Da slednje velja tudi za skrivnostnega Post Scriptuma, so se ob posluhu plošče pojavili močni dvomi. Istoimenski LP je enostavno preveč filigransko dodelan, ponaša se z žlahtno hipnotičnostjo natreniranega Jeffa Millsa in minimalističnimi piskarijami že omenjenega Mike Vainia. Celoten album je podložen s čvrstimi bas linijami iz legendarne mašine Roland 909, ki je tako značilna tudi za Functiona. Album sicer ne vsebuje ploskajočih koračnic, a ga odlikuje mikroskopsko zankanje, ki poslušanje techno dolgometražca nagradi bistveno bolje od kombinacije sprintov, DJ orodij in po možnosti nekaj nerodnih ambientalij.

Cio D'or, Polar Inertia in nenazadnje Jeff Mills so se letos vsi podpisali pod vabljive ambientalne techno izlete, a nihče ni na avtocesto zapeljal bolj zanesljivo kot naš skrivnostnež. Z otvoritveno skladbo Decades to Millenia pristanemo na planetu Post Scriptum, kjer ga brez nepotrebnh ambientalnih skečev prične raziskovati sonda Even the Nearest. Sredi komada prvič zapiha melanholija, ki je nekoliko drugačna od Millsove in za katero stavim, da pripada Petru Swilinskemu aka Echoplexu, glede na njegove izdaje na še eni založbi iz New Yorka - Synewave. Predvsem epski komad Rainshell iz leta 2002 zgovorno namiguje na identiteto Post Scriptuma. Nalomljeni The Extreme Distance poda petko I.T.-ju in razširi "sci-fi" pokrajino. Trenje se nevarno poveča pri Decelerate At The Destination, ki ponovno spomni na Echoplexove izdaje na začetku prejšnjega desetletja, med drugim na Niteworks plošče, ki jih je ustvarjal s še enim velikanom techno scene v New Yorku in potencialnim osumljencem - Damonom Wildom. Time Plus Time To Encode in Mistaken Conclusion žametno zaključita album v slogu vzhodnjaških različic poznih epov Jeffa Millsa.

Če nadaljujemo obsedenost z identiteto, zadnja leta mirni Echoplex v marčevski top 10 lestvici sumljivo omenja tudi drugo izdajo z založbe Infrastructure. Vrh tega seznama pa zanimivo zaseda Laibach. Kdo ve, morda pa avtor enega najbolj hipnotičnih techno dolgometražcev leta prihaja iz Slovenije.