PURPLE MOUNTAINS: Purple Mountains

PURPLE MOUNTAINS: Purple Mountains

Oddaja
7. 10. 2019 - 19.00

Drag City, 2019

 

Tale zapis bi bil drugačen, če … Tale zapis bi bil drugačen, če bi bil zapisan kmalu po izidu nove plošče kultnega ameriškega samospevca, poeta, samodržca Davida Bermana, ki je v preteklosti v zasedbi z imenom Silver Jews tiho iz ozadja podčrtoval in zaznamoval žlahtno dediščino ameriškega indie rocka. Plošča je izšla deset let po razpustitvi zasedbe Silver Jews in vzniknila iz tišine zavestnega umika iz javnosti, si nadela poetično ime Purple Mountains in z zvenom ameriškega koreninastega rocka skozi izbrane besede ponudila skrajno analizo lastne eksistence. Z njo smo v polju glasbe, rečeno preneseno, dobili svojstven zven neznosne lahkotnosti bivanja. Ta zapis bi bil drugačen, če si ne bi David Berman dne 7. avgusta 2019 vzel lastnega življenja po dolgem vztrajanju s, po lastnih besedah, »na zdravljenje odporno« depresijo. Svetli zven osebne stiske je doživel zatemnitev, to zastrtje svetlobe, ki veje iz samega zvena glasbe, pa je plošči vlilo precej bolj tragičen in predvsem drugačen podton, podton, kakršen je denimo zaznamoval tudi ploščo Skeleton Tree Nicka Cava po smrti njegovega petnajstletnega sina. 

Plošči naj bi sledila turneja, a zdaj nam ostaja zgolj pričujoči zvočni zapis, zapis, ki Bermana iz polja lo-fi alternativnega rocka nedvomno prestavlja v prvo ligo ameriških pesmopiscev in ga postavlja ob bok Bonnieju Princeu Billyju in Billu Callahanu, sotrubadurjema pri založbi Drag City, ki je bila zanj vedno več kot le založba, bila je zatočišče ob njegovih težavah z duševnim zdravjem, odvisnostjo, denarjem in rednim kariernim sabotiranjem samega sebe. Po smrti je Callahan ob izvajanju Bermanovih skladb na odru rekel: »Zdaj, ko Davida ni več, je vse drugače.« Vrnitev je postala zatemnitev, ki sicer glasbi ne odvzame melanholičnega, srčnega, na momente celo zasanjanega in veselega karakterja, vendar neusmiljeno udari v teži izrečenega, v teži odpetega. Berman je za besedila pričujoče plošče dejal, da so bile tokrat besede pomembne, zadevati so morale bistvo, bistvo njegove lastne eksistence, občutij in stanj, brez pretiranih pesniških postopkov in strategij. Morale so biti neposredno, golo upesnjene in uglasbljene. Nič več »trains across the sea« iz zgodnjih dni Silver Jews, ko smo za njih tudi v teh prostorih in na tem radiu mislili, da so stranski projekt benda Pavement

Lucidna vrstica »In 1984 I was hospitalized for approaching perfection« se prelevi v »I'll put my dreams high on a shelf / I’ll have to learn to like myself / Yeah, maybe I'm the only one for me«. Že sami naslovi skladb alla Darkness & Cold, All My Happiness Is Gone in Maybe I'm the Only One for Me razkrivajo skrajno oseben značaj izpovednosti, ki zre v srčiko lastnega brezna s poetično samoanalizo, brez pomilovanja in včasih s kančkom prikritega humorja. Berman je v besedilih zlomljen, zapuščen, a ne brezvoljen. To ni terapija, tako pač je, to sta on in njegovo stanje, a s tem je treba iti naprej. Pesmi niso odvrgle balasta, očistile avtorja, a ga hkrati tudi niso priklenile na to mesto. V uvodni, poskočni countryjevski That’s Just The Way That I Feel pravi: »You see, the life I live is sickening / I spent a decade playing chicken with oblivion / Day to day, I'm neck and neck with giving in /I’m the same old wreck I've always been.« Ta sentiment prevladuje skozi celotno ploščo, na kateri se teža sporočilnosti rahlja v sozvenu z glasbo. 

Preden je nastala pričujoča plošča, je Berman sodeloval z Jeffom Tweedyjem iz benda Wilco in z Danom Bejarom iz zasedbe The Destroyer, a se skladbe žal niso materializirale. Ploščo je nato posnel s člani zasedbe The Woods, s katero so jo ovili v melanž countryja, rocka, indie rocka in americane, v trden, a prožen, zvensko prostoren, celo rahlo sanjav skelet, verjetno najbolj koherenten v celotni zgodovini Bermanovega ustvarjanja. Na njej ni lo-fi zvoka, namenske robatosti in hrapavega zvena, lenih ali nemarnih kitar in švoh vokalov, temveč zveneč splet akustičnih in električnih kitar ter lap steel kitare, lebdečih klaviatur in orgel, celo melotrona in trobil, ki kakšno skladbo zapeljejo v polje tex mexa in americane. Zven je ves čas svetel, topel in vabljiv, Bermanov glas pa zveni bolje kot kdajkoli prej, suveren v interpretacijskih odtenkih in močan v refrenih. 

Plošča je en sam velik družno zveneči kontrast. Mestoma se ob zasvojljivih melodijah, nalezljivih refrenih in mehkemu poskočnemu značaju glasbe kot poslušalec celo vprašaš, ali ne gre za jebeno ironijo, celo rahlo norčavost, perverzijo plesa v ritmu skrajne depresije. V luči poslednjega testamenta se seveda zadeve slišijo drugače. Plešeš in prepevaš lahko zgolj s težkim knedlom v grlu. Briljantnost in hkrati zagata pričujoče plošče je ravno v tem, da na nek način skoraj ves čas plešeš na robu brezna in poslušaš v uptempo zapakirane morbidne balade. Skoznje Berman secira sebe, svojo lastno odtujenost, osamljenost in razdor, razpad razmerja. Slednji boleče in neposredno odzvanja v skladbah She's Making Friends, I'm Turning Stranger in Darkness & Cold, pesmih o razdoru in odhajanju, ko eden od partnerjev nadaljuje z življenjem, drugi pa še vedno tiči v stari, že zaključeni zgodbi. V opojno zamaknjenost nas zaziba Nights That Won’t Happen, pesem o koncu razmerja s piko in o smrti hkrati, ki lahko v vzvratnem pogledu danes v podtonu deluje tudi kot poslovilno pismo. Berman tu pravi: »Ghosts are just old houses dreaming people in the night / Have no doubt about it, hon, the dead will do alright / Go contemplate the evidence and I guarantee you'll find/ The dead know what they're doing when they leave this world behind.« 

Ploščo je motivirala smrt Bermanove matere, zaradi katere je David po več letih spet prijel za kitaro in ji napisal posvetilno I Loved Being My Mother's Son. Danes te izvrstne skladbe zvenijo skozi Davidov odhod. Če je skozi njen zven prej kljub strahoviti in boleči neposrednosti še vel kanček optimizma, je ta zdaj pridušen. Ko je plata izšla in ko je bila najavljena koncertna turneja, sem si z rahlim nasmeškom predstavljal perverzijo, ko bo folk ob teh skladbah na koncertih pel in plesal. Po dogodku ne več. Po Bermanovi smrti je sledil cel kup javnih prepoznanj, posvetil in izpovedi o njegovem vplivu in pomembnosti. A ne smemo se motiti, pričujoča plošča ni pridobila na pomembnosti šele po njegovi smrti, temveč je mojstrovina sodobnega pesmopisja že od samega izida dalje, kljub ali morda ravno zaradi razklanosti med težo sporočilnosti in lahkotnostjo ter spevnostjo v spoju nekakšne vesele morbidnosti.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness