Interscope Records, 2016

Ko te Slim Jxmmi in Swae Lee povabita na zabavo, je včasih pač težko reči ne. Čeprav veš, da na sporedu ne bo veliko intelektualnih pogovorov, introspekcije, brezalkoholnih pijač ali pridnih punc, vseeno greš. Že prejšnjič je bilo zabavno.

Že ko sta atlantska brata Brown, bolj znana kot Rae Sremmurd, pred dvema letoma in pol kot še na pol najstnika izvrgla single No Flex Zone, sta s svojo verodostojno neobremenjenostjo in nalezljivo energičnostjo ob opisovanju mladostniških banalnosti tudi med trap posebneži mlade generacije izstopala. In ko je sledil še album, poln plehkih, a presenetljivo vzdržljivih bangerjev, je postalo jasno, da duo ni muha enodnevnica. Da je morda trajnejši kot npr. 90's zabavljača Kris Kross in da sto milijonov youtube gledalcev ter razigrane koncertne množice, ki se jim je pri hitih tipa No Type še na evropski turneji gladko mešalo, h kakšnemu drugemu fenomenu ne bodo preskočili kar takoj. Komadi so nato v ZDA bučali z divjajočih avtomobilov, predstavljali soundtracke divjim poletnim zabavam, v trenutkih, kot je sentimentalno romantični This Could Be Us, pa so ob vokalnih sposobnostih Swaeja Leeja izpostavljali tudi duovo željo vsaj bežnega preseganja trap površinskosti. In prav v to smer zvočnega in liričnega preseganja ter nadgrajevanja instantne zabavnosti se zdi usmerjen tudi party, imenovan SremmLife 2.

In res ne gre le za muziko, gre za način življenja. Za sprostitev, uživaštvo, hedonizem, nemoralo, kar pa je v tem primeru na srečo hkrati tudi nalezljiv optimizem, vitalizem in deluje osvežujoče inkluzivno, saj se brata s svojim brezmejnim razvratom ne postavljata nad nas, temveč nas vse vabita zraven. Za trap značilni, temačni, skrajno sintetični, a tokrat nadpovprečno prefinjeni beati in sint linije pa sicer opozorijo še na tipa z imenom Mike Will Made-It. Ta je v zadnjih letih sodeloval z Lil Waynom, Schoolboy Q-jem, Kanyejem Westom in raznimi pop zvezdami, a se zdi kot ustvarjen prav za kreiranje popevkarskega trap zvoka Rae Sremmurd partyjev.

Tokratni party se otvori kar s premišljeno distorziranim snare predoziranjem, nato pa večino časa uspešno ohranja trap intenzivnost in nanjo obeša mimoidoče punce, dilerje in hejterje. Jxmmi ob tem najprej moonwalka kot Michael Jackson, zatem pa okrog preganja neke tuje ženske in se zaradi tega že primerja z Lennonom, kar eskalira čez nekaj minut, ko prerojen direktno iz zapora uleti še Gucci Mane. Swae si nato nadane lenonke, Jxmmi začne vpiti, da je v sorodu z McCartneyjem, v ozadju pa odmeva morda res najbolj atipičen in domiseln beat večera. Če je pred leti Kanye publicistični classic rock izraz Black Beatle še premišljeval in se spraševal, če to predstavlja ščurka, pa se brata Rae Sremmurd ne obremenjujeta z ničimer. Če sta črna Beatla, sta pač preprosto črna in največja glasbenika na svetu. To pa jima je na neki površinski ravni nedavno s sedemtedensko zasedbo vrha Billboardove lestvice prav skozi to primerjanje in s pomočjo neumne internetne norije Mannequin challenge res uspelo postati. Pa še Paul je fan.

Kljub nekaj hitrim in še vedno zabavnim poskusom nadgradnje tega občutka pa je padec neizogiben. Ko fantoma zabedira, začneta ob repetitivni klavirski liniji v tipični hip-hop maniri ponosno razlagati, kako daleč sta prišla v nekaj kratkih letih. Od ničel do zvezd. Slači bari, tabletke in stotaki, s katerimi si zdaj polnita vsakdan, so vsi kul, ampak človek bi si želel, da bi v tem kontekstu izvedel še kaj bolj idiosinkratskega. Konec koncev sta bila fanta npr. še pred par leti praktično brezdomca. V tej fazi zabave pa Swae in Jxmmi masko brezsrčnega jebivetrstva že opustita in tudi o puncah ne govorita več v množini, ampak še vedno v primežu klišejev razmišljata vsak o neki svoji, posebni.

A ko se že dela jutro in večina ljudi že obleži, brata še ne popuščata. Jxmmi je tudi proti koncu izmed dvojice malo boljši raper, bolj jezen, z boljšim flowom in boljšimi besednimi igrami, Swae pa je bolj zabavljaški in boljši pevec, izumlja igrive vokalne melodije in stlači hook v vsak nov verz.  Zdi se, da je ravno kombinacija osebnosti in sposobnosti obeh bratov tisto, kar zvočno in besedilno dokaj neizvirno muziko dela izmuzljivo, poslušljivo in nalezljivo.

Kot tiste vrste zabave, na katerih po trenutkih dolgčasa vse spet oživi in doseže nepričakovan pozni vrhunec, pa tudi tokrat presenečenje doživimo tik pred koncem. Takrat Swaejevi high-pitched vokali, prignani do skrajnosti, nekako lebdijo na vesoljski, izstopajoče melanholični elektronski melodiji in zadržanem beatu, ki se ves čas zaganja in ustavlja, s tem pa se tudi tempo spretno stopnjuje. In ko Jxmmija nekdo vpraša, kaj Swang sploh pomeni, pravi, da je to neke vrste sproščeno druženje, da skuša pač širiti trend pozitivnosti. Whatever, nekatere stvari smisla ne potrebujejo, in ko bo stvar čez dva tedna končno izdana kot single, bo v nesmislu užival cel svet.

Na poti domov skozi rahel glavobol sicer res ugotavljaš, da je SremmLife 2 zabava, ki je lahko že jutri pozabljena, ampak si jo boš po drugi strani želel še kdaj podoživeti in boš ob vsaki ponovitvi v njej našel neko novo v plehkost zamaskirano kreativno domislico. Ravno obratno kot pri običajni pop ali pogosto tudi rock glasbi, torej. Preko tega se skozi namerno, skorajda progresivno zavračanje formalističnih omejitev žanra prevajajo tudi ikonoklastična pristnost, samosvojost in neprilagojenost, in ko se zdita brata v času Black Lives Matter protestništva sebično nevedna in usmerjena le k doseganju lastnih ciljev, na množice paradoksalno prenašata uporniško energijo razbijanja konvencij. Sicer bi tudi Swae in Jxmmi nastopila proti pretiranem teoretiziranju trapa – hkrati pa niti znotraj žanra nista najbolj drzna ali inovativna – a sta v tem trenutku skozi nepričakovano trajno zabavnost pač relevantna do te mere, da bi ju bilo neproduktivno ignorirati. Misliti in poslušati pa ju je vsaj malce poživljajoče.