Fire records, 2021

Prejšnji teden smo v osrednjem kritiškem obratu gostili kar dve zasedbi, ki ju med drugim postavljajo tudi v regale postpunk revivalistov, pa če se s tem strinjamo ali ne. Očitno napajanje iz omenjenega razgibanega žanra je nedvomno prisotno že dalj časa, imena, ki na več mestih prebadajo ta zvrstni balon in padajo z regalov, pa so občutna in tudi vidna že od daleč. Glavni akterji današnje Tolpe bumov bi si zlahka prisvojili svoje mesto na obuditvenem piedestalu – njegova bera bi bila bogatejša za res konkreten bend, a bi bila to zelo krivična opredelitev.

Rotterdamski kvartet Rats on Rafts je že od nekdaj nakazoval obetajoče elemente samosvojega glasbenega avanturizma. Štirje najstniki, glasbeni samouki, ki so začeli ustvarjati leta 2004, so se najprej leta 2011 izpostavili z debijem The Moon Is Big, svoj newwavovsko zapacani postpunk pa še konkretneje nadgradili štiri leta kasneje z albumom Tape Hiss. Leta 2016 so neobremenjene izlete v eksperiment skupaj z nizozemskimi brass punk legendami De Kift koncertne delitve odra z zloglasnimi Pere Ubu ter Mission of Burma, turneja z zasedbo Franz Ferdinand, nenazadnje pa tudi nastop na Glastonburyju. Tokrat pa je pred nami novo poglavje rotterdamske četvorke Rats on Rafts - včeraj izdani album Excerpts from Chapter 3: The Mind Runs a Net of Rabbit Paths. 

Če lahko pri splavarskih podganah izpostavimo ključni skupni imenovalec vseh izdaj, je to definitivno lo-fi estetika, ki jo kvartet raje kot z uporabo prekomernih efektur razvija s telesnimi prijemi glasbil ter zraven pripadajočimi dinamičnimi, aranžmajskimi ter fiksno linearnimi medigrami. Vse, kar četvorec v postavi David Fagan, Arnoud Verheul, Natasha van Waardenburg in Mathjis Burgler postreže na Excerpts from Chapter 3, zveni domače sproščeno, hkrati pa tvegano vznemirljivo. Prvo se sicer nanaša na cel kup povezav, ki se bodo porodile ob poslušanju albuma, denimo na glavnino inovatorjev postpunkovske zvrsti ali na difuzno karakternost krautrocka. Porajajo se asociacije tako na angleški kot tudi na jugoslovanski novi val, vplivi tako Bližjega kot tudi Daljnega vzhoda, plesnih in že skorajda plesnih punk momentov ... skratka artističen, odprt, če želite, tudi neortodoksen punk, pa še kaj zraven. 

Kvartet se tvegano in vznemirljivo giba z roko v roki z vsem pravkar omenjenim in asociiranim na polja svežega, a še vedno udarnega, ki z vsem predstavljenim kar kliče po še. Naj gre za deroč zeljarsko rokerski pulz, ki nastane iz nič kaj vpadljivega intra Prologue v komad A Trail of Wind & Fire ali za nenehno razvijajoči se Second Born Child z domišljeno uporabo večglasja, ki blesti in pridoda h globljemu albumskemu vtisu. Tukaj je tudi svojevrstna uspešnica Tokyo Music Experience, ki je bila idejno zasnovana po japonski turneji in spomni na kakšen žvenket Ariela Pinka, Devo ali celo Deerhoof. Ta komad je primer lagodnega spaha antipodov, denimo postpunkovske militantne ritmike pod parolarstvom, zametkov japonske melodike kitar ter popolne kontrole nad dinamiko ne glede na repeticijo in skrite detajle.

V tri četrt ure razgibane vsebine smo priča borbi med domišljijo in realnostjo – od kuge in sanj do mitologije, ki jo Fagan podaja v suverenem in obenem kontrastnem pridiganju. To je lahko le govorjena beseda kot v prehodnem Another Year, jezni glas v The Rise & Fall of the Plague, ki zveni kot skupni orkester The Clash, Gang of Four in The Ex, ali pa lovljenje glasov z odigranimi riffi in ritmiko v pesmi Where Is My Dream, ki spomni na skupno gospodinjstvo skandinavskih skrivnostnežev Goat in avstralskih Gizzardov. Rats on Rafts se med sabo vidno preganjajo in dopolnjujejo – celo do te mere, da lahko večina pesmi ob nepazljivem prisluhu zavede ter privede do značajsko neprepoznavnega. Nič jim ni tako tuje, da ne bi od vsega nečesa vzeli ter predrugačili v lastno in kakopak posebno. Podgane skratka iz revivalističnih regalov padajo najhitreje, saj se bolje znajdejo v nepoznanih tokovih, plujoč na svojih splavih.