RIAN TREANOR: File Under UK Metaplasm

RIAN TREANOR: File Under UK Metaplasm

Recenzija izdelka
7. 11. 2020 - 19.00

Planet Mu, 2020

 

Na področjih avantgardne elektronske muzike ter nasploh plesne kulture smo v zadnjih letih priča konstantnim mikroestetskim premikom znotraj posamičnih scen, ki izven lastnih žanrskih meja nimajo skoraj nikakršnega vpliva na dogajanje v polju popularne glasbe. Ko analiziramo bristolsko elektronsko dogajanje, kitajski bass val pod vodstvom založb SVBKVLT, Shanshui in Genome 6.66Mbp ali razcvet afriške avant elektronike zaradi dela založbe ter festivala Nyege Nyege, ugotovimo, da gre večinoma za postopne, komaj opazne zasuke. V praksi se to navadno manifestira v višanju tempov, redkeje v nekih oprijemljivih slogovnih preobratih. Priča smo neskončnim permutacijam že slišanega, v katerih lahko element novega – navadno skozi prizmo bolj izpopolnjene zvočne slike – prepoznajo le posvečeni. Morda gre pri zgornjih primerih res za neke centre akumulirane energije t. i. scenija. Prosto po Brianu Enu »scenij zaobjema inteligenco in intuicijo celotne kulturne scene. Gre za kolektivno obliko koncepta genija.« Toda v primerjavi s koncentrirano, presežno kreativnostjo zgodnjih devetdesetih let, ki se je manifestirala v vseh možnih novih zvočnih formah, se zdi današnji »napredek« včasih podobnejši delovanju akademske sfere, kot je v odmevnem lanskem eseju The Rise of Conceptronica izpostavil Simon Reynolds.

Med take intelektualistične producente spada nocojšnji protagonist Rian Treanor, čigar odmevni debi Ataxia smo lani predstavili tudi na naši frekvenci. Gre za mladega ustvarjalca iz angleškega Rotherhama, sina priznanega eksperimentalnega producenta računalniške glasbe in umetnika Marka Fella, alias Sensate Focusa, ki ga poznamo tudi kot polovico dvojca SND. Njegovo »pointilistično« glasbo je Dan Barrow iz uredništva revije The Wire opisal kot »fragmente plesnih žanrov /…/ izrezane iz lastnih kontekstov in slečene do golega bistva«. Zato se zdi praksa njegovega sina Riana do neke mere le nadaljevanje zastavljene vizije z novimi sredstvi, tj. veliko bolj izpopolnjenim naborom orodij za manipulacijo in podrejanje zvokov.

Pomenljivi naslov njegovega drugega albuma File Under UK Metaplasm moramo brati v tem kontekstu. Izraz metaplazma uporabljamo za opis skoraj kakršne koli namerne ali nenamerne spremembe v izgovorjavi oziroma ortografiji besede. V medicini pa je metaplazija sprememba zrele celice kakega tkiva v drugo vrsto zrele celice, ki ni normalna za to tkivo. Gre skratka za metaforo za neskončne žanrske mutacije znotraj t. i. hardcore kontinuuma, Reynoldsovega koncepta o žanrski ter estetski kontinuiteti med različnimi fazami razvoja britanske elektronske plesne glasbe, h kateri štejemo UK hardcore, IDM, jungle, dubstep, grime in tako dalje. Naslov implicira prevpraševanje, obračanje, zavestno ali nezavestno manipuliranje glasbenih form ter vpeljevanje novih perspektiv v staro gradivo. Te ideje pa nek način potrjujejo kulturno teorijo pokojnega britanskega profesorja Marka Fisherja o impotentnosti sodobne (popularne) kulture, nezmožnosti produkcije resnično novega in t.i. sploščitvi oziroma izravnavi kulturnega časa. Kot izpostavi v uvodu knjige Post Punk Then and Now, je bil v kontekstu post-punka, in dodamo tudi rejva, afirmiran "popularno-modernistični" princip, da se ustvarjalci ne smejo ponavljati in ponovno uporabljati kulturnih form, ki so postale kič – inovacije včerajšnejga dne pa so danes vselej kič. Toda če se danes le za hip ozremo po aktualni kulturni krajini,  od Netflixa pa do Spotifyja, levji delež našega vidnega in slušnega polja zasedajo prav ponovno uporabljene in (re)kontekstualizirane kulturne forme včerajšnjega dne. 

V nasprotju z militantnim modernističnim pristopom elektronske avantgarde 90. let, ki je odločno korakala po teleološki premici proti jasni prihodnosti, je naše dojemanje časa (in kulture) postalo bolj polimorfno in rekurzivno. Nič ne pripada več specifični dobi, forme se reciklirajo in na novo kontekstualizirajo kot po tekočem traku, v zraku pa po 30-ih letih še vedno visi neko nelagodje kot posledica nerealiziranega rejverskega projekta. V času aktualnega globalnega kolapsa se prav otroci staršev PLUR-generacije, med katere spada tudi Rian Treanor, vračajo k izgubljenemu rejverskemu senu kot k nedokončanem projektu. Toda kot smo že izpostavili, gre pogosto za sterilno akademski, skoraj kirurški pristop, ki zadovoljuje bolj sofisticirane poslušalce, nikakor pa ne naslavlja najširšega možnega poslušalstva, kar je bilo bistvo rejva. 

Album predstavlja poskus ponovnega odkrivanja izgubljenega estetskega zanosa rejva. Ko je povedal sam: »Gre za rabo vseh tistih formulaičnih plesnih struktur, vendar tako, da so malo pokvarjene ali zjebane.« Njegov fokus ostaja funkcionalna klubska glasba, vendar je v ospredju ponovno vprašanje, ki je bilo osrednje vodilo pionirjev 90. let: kako daleč lahko grem in kje so meje? Poleg britanske glasbene dediščine in aktualnega hiperrealističnega zvočnega dizajna album ritmično zaznamujejo vse popularnejši dancehall pri 90-ih udarcih na minuto, čikaški footwork s tempom okoli 160 udarcev ter sodobne afriško-ameriške permutacije footworka in lokalnega žanra singeli. Te pri okoli 200 udarcih na minuto trenutno predstavljajo edino pravo elektronsko avantgardo, utelešeno v izdajah že omenjene institucije Nyege Nyege Tapes. To ni naključje, saj je Treanor leta 2018 mesec dni preživel v ugandski prestolnici Kampala, v vse pomembnejšem kulturnem središču Nyege Nyege Boutique Studio, epicentru nekaterih najzanimivejših medkontinentalnih glasbenih sodelovanj zadnjih let. Na Treanorja so vplivali afriški glasbeniki Ocen James, Jay Mitta and Sisso in škotski eksperimentalni duo The Modern Institute. Gre za res spodbudno vzajemno opraševanje nekaterih najnaprednejših glasbenih scen ta hip. 

Album File Under UK Metaplasm skratka temelji na konceptu čiste kinetične glasbene energije. V tem smislu mu na nek način uspe združiti izvorno urgentnost pionirskih plesnih muzik, njihov neskončni drajv, in visoko sofisticirano, kot diamant izbrušeno zvočno podobo. HD jungle poliritmije, spiralaste sintovske melodije in kiselkasti futuristični basovski woobli so na trenutke res izvenzemeljski. Njegovi visokoresolucijski zvoki posedujejo neko četrto dimenzijo. Naj bo kliše še tako izpraznjen, komadi res zvenijo kot posnetek s tekmovanja med visokotehnološkimi b-boy roboti iz leta 2034.  

Je torej to ta futurizem v glasbi 21. stoletja? Zdi se, da se sodobni futurizem prepogosto dojema v terminih preteklega stoletja. Kot bi se enkrat za vselej naučili, kaj naj bi bili družba in kultura prihodnosti, in bi preizpraševanje teh projekcij prepustili zgodovinarjem ... Sami pa ne bi radi izgubljali časa z zamišljanjem novih prihodnosti. Vendar bi človek od sodobnih glasbenikov, producentov in ustvarjalcev včasih pričakoval, da vsaj za trenutek podležejo popkulturni pozabi, vsaj za kratek čas pozabijo na bližnjo preteklost in se raje posvetijo naslednji fazi, kar koli naj že ta prinese. Kljub nadvse sodobnemu zvočnemu karakterju in nekaterih ritmičnih inovacijah tako File Under UK Metaplasm na koncu izpade kot res kvaliteten visokoresolucijski reupload IDM futurizma 90. let.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness