Weird World, 2021

Kantavtorskemu posebnežu Richardu Dawsonu bi med drugim vsekakor lahko pripisali posebno sposobnost za pripovedovanje epskih, nenavadnih in čudaških zgodb. Zato lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da gre pri njegovi najaktualnejši plošči Henki za eno izmed konceptualno zanimivejših izdaj s konca preteklega leta.

Newcastlečan je znan po tem, da se je v preteklosti že ukvarjal s svojskimi tematikami, od znanstvenofantastičnih, kot so potovanje v vesolje, do bolj vsakdanjih, če si kaj takega dovolimo dejati o srednješolskem športnem udejstvovanju. Tokrat se navdušuje nad botaniko, tako da se vsaka izmed sedmih skladb na albumu imenuje po rastlini, pri čemer gre večinoma za mitsko izumrlo rastlinje s poetičnimi imeni. Vendar pa gre pri izbiri tematik pri Dawsonu za vse prej kot zgolj golo šokiranje ali prazno okrasje, prek njih se namreč dotika veliko širših družbenih in eksistencialnih problemov. 

Brskanje po njegovi diskografiji razkrije, da se Dawson ukvarja predvsem s problemi aktualnega časa in prostora, v katerem živi. Temu kot nekakšna žalostna logična povezava sledijo teme kataklizme in propada, ki tvorijo tudi jedro njegovega prejšnjega solo projekta 2020, dasiravno je izdaja luč sveta uzrla še pred pandemijo in je bila s svojimi predvidevanji morda še relativno optimistična.

Za najnovejšo izdajo Henki se je ustvarjalec odločil združiti moči s finskim eksperimentalnim bandom Circle. Čeprav Circle po žanrskih parametrih najpogosteje pristanejo pod klasifikatorjem metal, pa je za tako vsestransko zasedbo to precej preozka oznaka. V tridesetih letih obstoja so se podajali na področja ambientale, proga, krautrocka, folk metala in še česa. S tako visoko glasbeno zverziranostjo in občutkom za improvizacijo se v kompleksnih Dawsonovih nastavkih izjemno dobro znajdejo.

Henki, ki se iz finščine v grobem prevaja kot prvinski duh, je tisto, kar skuša Dawson ujeti s finskimi veterani. Njihova naklonjenost razvejanim, razvijajočim se preigravanjem, se skupaj z Dawsonovo trdoživo eruditsko naravnanostjo k raziskovanju obskurnih zgodovinskih ter drugih fenomenov spojita v skladbe epskih razsežnosti, v katerih se prepletajo in izmenjujejo prog rock, folk, heavy rock ter improvizirani ambientalni vložki. Vse to pa se za nameček sintetizira v intrigantno zgodovinsko–botanično narativo.

Na komadih mrgoli toliko detajlov in domislic, da zgolj eno poslušanje ni dovolj za absorbcijo vsega. Eden izmed vrhuncev albuma je gotovo Silene, kjer vprašanje o naravi časa tematizira 32 tisoč let staro seme, ki je bilo zamrznjeno v permafrostu, nato pa so ga obudili znanstveniki. Dawsona pri tem v delivranju pogosto zanese v poslušalstvo razdeljujoč falsetto. Na openerju Cooksonia, poimenovanem po izumrli rastlini, prav tako nenadno skačemo v času ter na neki točki začnemo raziskovati biografijo že davno preminule avstralske botaničarke.

Ivy je bolj udarna in dramatična, z instrumentalnim prog rock segmentom ter z vtkanim mitom o grškem bogu Dionizu zbuja preizpraševanja o povezanosti užitka in strupa. Prav to, da zna izvabiti nepričakovana vprašanja ter emocije iz nenavadnih, včasih tudi zelo faktografskih narativ, naj bi bila ena od Dawsonovih posebnih odlik. Preostanek albuma na podoben način izvablja eksistencialna vprašanja, najsibo – kot na Methuselah – na ironmaidenovsko začinjen način o izumrlem drevesu ali pa že po postpunkersko, kot v 12–minutni Silphium.

Henki ima potrpežljivemu in predanemu poslušalstvu tako na nivoju glasbenih akrobacij kot seveda besedil, razkriti pravo bogastvo. Težko najdemo avtorja, ki bi se v tem trenutku loteval podobno ekscentrično domiselnih izzivov. Ravno z aktualno izdajo je Richard Dawson postavil svojevrsten mejnik tudi v svoji diskografiji, v Circle pa je našel prilagodljive zaveznike, ki mu s svojim vsestranskim razponom in lastno čudaškostjo pomagajo sooblikovati vizijo.