samozaložba, 2024

Rok Zalokar je zadnjih nekaj let v svoji zlati dobi ustvarjanja. Albumi, ki jih v zadnjem času izdaja, namreč segajo v sam vrh svetovne glasbene produkcije. Tokrat obravnavamo album Glaze, ki ga je pripravil skupaj z bobnarjem Žigo Smrdelom. Album lahko razumemo kot nekakšno naravno nadaljevanje plošče Poletje Loops iz lanskega junija, predvsem ker podobno temelji na groovu in zvoku sintetizatorjev, zaznamuje pa ga solidna zvočna produkcija. Ne nazadnje gre za isto energijo. Tudi v pripisu k muziki ustvarjalca poudarita, da gre za teksture iz let 2022 in 2023. Manjka torej zgolj saksofonist Lenart De Bock.

Produkcija na albumu znova zveni zelo osvežujoče, po drugi strani pa trdno. Kot če bi nizozemski Jameszoo obvladal inštrumente, ki jih igra. To dejstvo smo izpostavili tudi že v recenziji predhodne kompozicije, toda zdaj ga lahko zakoličimo še enkrat in Zalokarja osvetlimo kot producenta namesto kot običajnega inštrumentalista ali skladatelja. 

Kljub temu da bi glasbo na albumu težje opredelili za jazz v tradicionalnem pomenu godbe, je ta eno Zalokarjevih pomembnejših polj zanimanja in ne nazadnje tudi njegovo izhodišče. Poleg jazza mestoma slišimo tudi ambientalni in pa, recimo temu, krautrockerski etos, predvsem v statičnih groovih, ob katerih ni težko malo tripati. Primer takšne prakse je komad z zgovornim naslovom Post Rok. 

Izpostaviti moramo tudi igranje Smrdela, ki se na plošči ponovno izkaže kot čuten, liričen in izpopolnjen bobnar. Glede na to, da igrata v obliki dua, imajo bobni pravzaprav veliko večjo vlogo kot v standardnih zasedbah. Čeprav Zalokar s sintetizatorji zavzame velik del zvočne slike, se inštrumentalista med seboj pogovarjata. Smrdel prehaja med igranjem intrigantnih zank, kot jih slišimo denimo v skladbah Arps Arps Arps in Lovke, ter povsem teksturnim in atmosferičnim spremljanjem v komadu Bunker Drive. 

Ko se Zalokar osredotoči na bolj ponavljajoče se melodične vzorce v žepku, zaživi Smrdel, ki strukturno pelje narativ komada naprej. Narativi so načeloma še vedno znotraj forme, toda Smrdelove inovativne rešitve lahko beremo kot improvizirane mikrovariacije ali pa kot minimalistične zamike v fazi. Zdi se, da je kreativna sinergija obeh ustvarjalcev na vrhuncu. Vse, kar album loči od kakšne produkcije pri založbi Brainfeeder, je bolj strukturirano pesmopisje. 

Teksture, ki jih glasbenika pričarata, so polne in barvite, komadi so zelo poslušljivi, toda tudi albumi vrhunskih improvizatorjev imajo kompozicijski domet samo do mere fizične ali idejne pripravljenosti ustvarjalcev v trenutku dejanskega igranja. Pri albumu pogrešamo kakšno poigravanje s pričakovanji ter to, da bi nas ustvarjalca melodično in lirično popeljala dlje od sicer osupljivih tekstur, ki vzbudijo občutek zamaknjenosti. 

Če se vrnemo k pripisu, da je album mikstejp tekstur, razvitih v zadnjih dveh letih, in ga obravnavamo zgolj in samo kot mikstejp tekstur, lahko sklenemo, da gre za odličen album. V primerjavi z drugimi podobnimi izdelki izstopa že po širini, organskosti in kreativnosti. Si pa navkljub jasno zastavljenim predikatom obravnave albuma ne moremo pomagati, da ne bi pogrešali kakšne priljudnejše skladbe z melodijo ali groovom, ki bi se neizbrisljivo usidral v uho. Toda to morebiti niti ni ambicija ustvarjalcev, morebiti sta želela ustvariti le široke zvočne pokrajine. Vendarle vztraja občutek, da bi lahko glasbenika, opolnomočena z zvokom, produkcijo in inštrumentalnimi tehnikami, s katerimi sta se izkazala na plošči Glaze, ob večjemu poudarku še na pesmopisju ustvarila presežen izdelek ne samo na slovenski sceni, temveč tudi onkraj meja.