Roller Trio, 2012

Z Roller triom se pred nami znajde mladojazzovska atrakcija, ljubljenci podeljevalcev nagrad, za katere spodaj podpisani še nikoli ni slišal – trio, ki v jazzu spaja različne žanre, v uradnem britanskem tisku pa ga radi opisujejo s pomočjo pridevka trash. Mimogrede izvemo, da so Roller trio tudi glasniki nastajajoče mlade britanske jazzovske scene, kar je pravzaprav kar spodbudna novica. Resnica je sicer, da piscu tega teksta pridevek 'trash' zbuja asociacije, za katere je zvok Roller tria vendarle premil. Ravno tako opazka o mešanju in premetavanju žanrov navadno več pove o pomanjkljivosti opisnih shem kot o procesu nastajanja glasbe v času splošne dostopnosti raznovrstnih glasbenih produkcij. Roller trio je pač bend treh mladih študentov z Leedsa, ki so očitno v svojem domačem okolju poželi nekaj navdušenja.

Prvenec Roler tria na prvi posluh ponuja nekaj drobnih ali prepoznavnih posebnosti. 9 komadov s plošče predstavlja živahno zbirko večinoma razigranih in napetih poigravanj, med katerimi v uho hitro pade saksofonska igra Jamesa Mainwaringa, ki z uporabo elektronike tu in tam prispeva k nekoliko dubbovskemu prizvoku, a ta v celoti ne prevlada. Saksofonistovo igro kitarist Luke Wynter večinoma spremlja, v izrazitejših momentih pa v glavni temi saksofon navadno podvoji ali podloži njegove variacije. Bobnar Luke Reddin-Williams pa ima v svoji natančnosti najbolj izrazito vlogo v poudarjanju ritmičnih prelomov, kompozicijskih postankov in povratkov. Vloga članov tria je tako opredeljena skozi jasno določeno mesto, s katerega tvorijo celosten zvok. Komadi so strukturirani dovolj zanimivo, da ne umrejo že po enem ali dveh poslušanjih. Improvizacija je tu bolj na sami igri kot pa na razvoju in poteku skladb.

In medtem ko se Roller triu zlahka užitkarsko predajamo, nas težko zapusti občutek že slišanega. Dejstvo, da bi jih bilo kar malo težko razločiti od nedavno pri nas gostujočih Led Bib, je verjetno bolj postransko. Če so pred kakimi štirimi desetletji križanja jazza in rocka raznim stadionskim fuzijam ukradli zlobneži tipa Leg End, potem gre tu bolj kot za podobnosti za dejstvo, da trio koplje po že raziskanem področju. In kot navadno v podobnih primerih se tu odprejo predvsem lokalna vprašanja. Na primer: koliko so posamezne kompozicije kljub svoji začrtanosti in relativni zapletenosti prepuščene gnetenju in novim premenam od ene igre do druge? Skratka, klasično vprašanje možnosti, ki jih studijsko opredeljene skladbe prepuščajo samostojnemu koncertnemu življenju in razvoju. S same plošče lahko ugibamo, da Roller trio tu zvenijo sicer odlično, a nam to bolj malo pove o njihovi koncertni podobi. Ubrali so pač diskografsko pot: 9 komadov, zabeleženih na prvencu tria, se posluša kot rezultat predhodnega procesa, ki je kot tak dokončan in definiran.