samozaložba, 2024

Ob poslušanju nove muzike se včasih pojavita eno ali dve vprašanji. Je pravkar izdani album pokazatelj nadaljevanja oziroma nadgradnje zasedbe v smislu ustvarjanja, idej in tehničnih spretnosti ali gre bolj za uglajeno tičanje v omenjenih področjih? Glasbeni izdelek lahko odpre nove načine poslušanja ali pa se to ne zgodi in ostane pri naklonjenosti izbranemu glasbenemu izrazu. 

V takšno zmedo nas potisne diskografija beograjskega tria Roza. Prejšnji mesec je bend izdal prvi dolgometražni album 800.006 oziroma 800 i nula, nula, šest, ki je nasledil krajši izdelek iz leta 2020, preprosto poimenovan EP. Na obeh izdajah trio med seboj veže podobne značilnosti v dolge minimalistične komade, izpopolnjene z mikrodetajli, ki vzbujajo občutek prostorske globine in razsežnosti ter nepretencioznega plesnega vzdušja.

Roza glasbo ustvarjajo bobnar Dušan Damnjanović, kitarist in klaviaturist Nebojša Kuzmanović ter Stevan Ćirović z bas kitaro, klaviaturami in kot skrbnik za terenske posnetke, iz katerih so zasnovani nekateri delci komadov. Člani benda so izkušeni glasbeniki z veliko kilometrine v koncertiranju in ustvarjanju muzike, izhajajo pa iz hardcore punk in indie bendov Mnjenje in Vvhile. Na novem albumu projekta Roza se z drobci poglabljajo tudi v žanre, ki jim sicer niso blizu, v synth pop in tudi jazz ter krautrock. Najpomembnejša reč, ki jih veže na ideje iz preteklih podvigov, je naredi sam pristop, ki mu vztrajno sledijo in so mu zavezani. Velikokrat sodelujejo tudi z beograjskim didžejem Incredible Bobom, nekdanjim rezidentom oddaje DJ seansa na Radiu Študent, ki zasedbi med drugim tudi redno pripravlja vizualne vsebine. 

Album 800.006 odpre razgrnjena tančica elektronsko ustvarjene lahkotne mistike. Glasba nas vodi skozi tunel rahlega pričakovanja, občutka, ki navadno zaznamuje zvok v znanstvenofantastičnih filmih in najavlja občutje oziroma lokacijo vesolja. V pripoved nato vstopajo značilni kitarski rifi, ki pridih tujosti prizemljijo z oblikovanjem tudi surovejše prostorske globine. Glasbeniki ritem pospešujejo, mestoma izpostavijo tudi agresivnejšo plat, toda prevladuje osnovni, začetni ritem, ki vztraja v poplesujočem duhu. V zgodbo se nato zapletejo še bobni, ki vodijo v sredico prvega, skoraj desetminutnega komada in dodatno prikažejo premišljeno, suvereno in mamljivo celoto albuma 800.006. 

Na opisani način zadiha prva skladba Glava sa unutrašnjim sagorevanjem. Peterica daljših skladb na albumu je v celoti inštrumentalna, zato morebiti več pozornost poslušalci in tudi glasbeniki namenijo primerjavi vzpostavljenega vzdušja in struktur komadov z naslovi skladb. Ta ideja zaznamuje vse skladbe. Tako na primer prvi komad s prepletanjem melodičnih razhajanj uglasbuje utrujenost, ki lahko zaradi preobremenjenosti nastane v glavi. Sledi mu pesem Nisi više robot, ki z več dramatičnosti in repeticije vzbuja občutek uporništva. Skladba Osoba C z naslovom ne pove veliko, toda njeno strukturo so prepihale sintlinije prijetne lahkotnosti, priljudnosti in naklonjenosti določeni osebi. Predzadnja skladba je nadaljevanje komada Sangejzing s prvenca. Je njegov tretji del, podnaslovljen (popodnevni), dopolnjuje pa (jutarnji) in (večernji) del s kratkometražnega prvenca, ki obujata jutranjo in večerno sproščenost, nadaljevanje na aktualnem albumu pa z ostrejšo in udarnejšo repeticijo beleži popoldansko živahnost. Album sklene skladba Trafo zintrolect, ki na albumu ponudi največ razgibanosti, šumov, prekinitev in presenečenj. 

Incredible Bob je album 800.006 opredelil kot osvežitev, ki jo je regionalna scena potrebovala natanko v tem trenutku. Če primerjamo aktualni album s kratkim debijem izpred štirih let, se zazdi, da se zasedba v pristopu ni nikamor premaknila. Toda po drugi strani so Roza ustvarili čaroben svet, v katerem je vsak mikroelement premišljen. Čeprav muzika večinoma deluje minimalistično, je to hkrati zelo trdno zasnovana celota, kar bi težko dejali za bendov prvi izdelek. Sedanji minimalizem benda se od začetnega razlikuje v izpiljenih in večkrat premišljenih podrobnostih, ki tihoma vstopajo v bogato inštrumentalno pripoved. Ustvarjajo trenutke, ob katerih težko razberemo, kaj nas je tja pravzaprav pripeljalo.

To je tudi dejavnik, ki izpodbija misel, da je trio Roza nekje obtičal. Kvečjemu napreduje, četudi ostaja v poznanem udobnem okolju in miselnosti in ne glede na to, ali odpira vrata drugih žanrov ali pa ne. Napredek prepoznamo tudi v večji osredotočenosti na bistvo, ki ga je zasedba ujela v naredi sam pristopu in ga oblikovala v prostoru, v katerem se počutijo varno kreativne. Je plodovit prostor, ki ga obdelujejo in kopljejo vanj vse globlje, zato ugibamo, ali ne bo naslednji album morebiti še bolj vstopal v oddaljene globine zvočne domišljije tega beograjskega tria.