Eaux, 2019

éros, c'est la vie

WHY

NOT

SNEEZE

ROSE

SELAVY? 1921

je – celostno gledano – najverjetneje najkompleksnejše delo dadaista in avantgardista Marcela Duchampa. Ni pa to le zajebantska ready-made skulptura – je veliko več od tega. Rose Selavy je namreč poosebljala vse – no, veliko več od tega –, kar je umetnik skrival pod povrhnjico. Postala je del njega. Še natančneje, zaživela oziroma izrazila se je skozi umetnika samega, na način, da je umetnik postal medij. Med drugim se je Rose ovekovečila pred kamero Mana Raya, živela in delovala pa je tudi kot avtorica animiranega filma in nam izročila številne spise. Sredstva, ki so tako rekoč zaznamovala celotno takratno avantgardo, so bila ravno besedne igre, ironija in simbolična raba jezika. V delu Why Not Sneeze Rose Selavy kihanje namreč nastopa kot nekakšen evfemizem za vse erotične podtone, ki so dražili Duchampa. In to postane še bolj jasno, ko se v ime Rose prikrade še en R, s čimer dobimo fonetični ekvivalent ubogemu bogu Erosu, ki je – v metafori kihanja – po svojih ljubezenskih izkušnjah vselej zaostajal za ostalimi bogovi in ljudmi. Če pa bi Eros – in njegova ljubezen – lahko imela svojo himno, bi zanjo brez dvoma izglasovali letošnji dolgometražni prvenec, ready-made tokratne Tolpe bumov, Hymn to Moisture.

No, omenjeni dadaist ni verjel v umetnost, ampak v umetnika, in zato danes ne bomo dalje diskutirali o alter egu ali umetniških delih preminulega Marcela Duchampa, ampak o alter egu njegovega alter ega, ki se je leta 2011 v svoji reinkarnirani obliki pojavil na sceni pustolovskega ambientalnega tehna. Takrat se je namreč izpod strehe založbe Sandwell District prvič prikazalo v misterij zavito ime Rrose. Po zdaj že veliko letih ustvarjanja – in tudi izdajanja plošč pri dobro sprejeti založbi Stroboscopic Artefacts ter sodelovanja z drugimi znanimi umetniki, kot so Bob Ostertag, Kangding Ray, Lucy in Charlemagne Palestine – se ameriški producent Seth Horvitz – v drugih projektih znan tudi kot Sutekh – vrača s svojim prvim pravim solističnim albumom Hymn to Moisture, ki je novembra izšel pri njegovi lastni založbi Eaux.

Da bi naslikali jasnejšo podobo persone, ki jo tokrat predstavljamo, povemo še kaj več o producentu. Analogno Duchampu Seth živi življenje več različnih osebnosti. Po eni plati je kognitivni znanstvenik in magister elektronske glasbe, ki deluje v miljejih klasične eksperimentalne glasbe in avantgarde, v okviru katerih raziskuje idiosinkratično vedenje mašin in človekovo percepcijo. Iz teh zanimanj je nastalo tudi njegovo delo Eight Studies for Automatic Piano, hkrati pa Seth piše tudi akademske glasbene analize. Paralelno temu mu v njegovi queerovski podobi Rrose lahko sledimo po najbolj obskurnih kotičkih planeta. Po kotičkih, v katerih se v organizaciji festivalov, kakršen je bil berlinski Freqs of Nature, pod svobodnim soncem zbirajo vsi čudaki tega sveta. Ne glede na to, ali nastopi v vlogi producenta ali DJ-ja, kot Sutekh ali njegov ženski antipod, iz katerega kriči slogan If nature is unjust, change nature, Seth venomer preseneča s svojo izjemno natančnostjo, premišljenostjo, eleganco in resnostjo. Čeprav takšna zvrstna gibanja običajno razumejo kot hipijevske free-love gatheringe, na katerih se obrobneži zbirajo z le enim samim namenom – za zabavo, ki omogoči bivati z možgani na off in brusiti čakre, nas Rrose s svojimi akcijami opozarja, da ne glede na ocene, za koliko subverzivne prakse gre, nikoli ne more zmanjkati prostora za nove bitke. Seth se je recimo v izjavi za javnost postavil na stran gibanja #djsforpalestine, jasno se je indentificiral kot podpornik kulturnega bojkota Izraela in se odpovedal nastopom na klubskih odrih ali festivalih, ki stojijo na napačnem ideološkem bregu. Med drugim pa s svojim imenom Rrose organizatorje dogodkov opominja na dejstvo, da v svoji dejavnosti še niso dosegli enake reprezentiranosti spolov.

Kljub resnosti, ki prežema njegovo življenje in glasbo, pa si dovoli tudi nekaj malega humorja. Edino, kar nam njegov življenjepis v resnici razkrije, so dejstva, da se je rodil leta 1969 in umrl leta 1909. V podobni maniri pa Rrose tudi na plošči Hymn to Moisture glede na potrebe časa prilagaja tudi glasbene elemente. Skozi celotno enourno potovanje producent raziskuje naravne fenomene, ki se udejanjajo v zvoku kot nosilcu. Zanimivo pa je, kako v nasprotju z zvenom samim – kot tistim najbolj abstraktnim – tukaj prisotni zvočni elementi zvenijo jasno, udarno, konkrektno in na mestu. Zaradi določenega občutja organskega gibanja in osredotočenosti na razmerja – tako med samimi komadi kot njihovimi posamičnimi sestavnimi elementi – celotna albumska izkušnja deluje koherentno. Vzdrževanje povezanosti in hipnotičnih učinkov pa uspe pritegniti tudi primerno poslušalčevo pozornost. Ob večslojnih modulacijah se vsak posamezen element kompozicij napaja iz ostalih sinhrono zvenečih tonov, ki se prikradejo v zgodbo in masirajo ravno tisto točko telesa, ki boli. Ker je Rrose že po načelu izjemno natančen, to zveni tudi iz njegovih zvočnih konglomeratov, ki se v enotno bojno linijo sicer vključujejo postopoma. Med drugim se je za projekt Hymn to Moisture poigraval z rezonancami in mikrotonalitetami, kar nas morda spomni celo na stvaritve Aleksija Peräle, najbolje pa se verjetno izrazi v komadu Horizon. A Rrose hkrati ne zanemarja niti razsežnih ritmov, ob katerih bodo tehno razgibače s komadi, kot so na primer Dissolve, Columns in Open Call, tudi zasrbele pete. Komad Saliva pa takšno senzibilnost dodatno podkrepi še z industrijskimi zvoki, ki ostajajo aktualni že od akcij avantgarde 20. stoletja dalje. Za konec pa nas nato naslovni Hymn to Moisture preprosto odpihne nekam drugam.