Ružno Pače: Hentai, Spid & Emo Pank!

Recenzija izdelka
16. 11. 2020 - 19.00

samozaložba, 2020

 

Hentai, spid in emo pank, torej. Formula, s katero je svojo debitantsko ploščo zakuhal 19-letni glasbenik, ki deluje pod umetniškim imenom Ružno pače, je povsem preprosta. Res gre za načičkan emo pank, ki je v svojih kitarskih in sintovskih linijah izrazito naspidiran, z besedili pa izraža neke vrste animejevsko emocionalnost in pobalinsko vulgarnost. V tej mešanici Ružno pače zlahka izpade plehko in otročje, a lahko v njegovih zabavnih, samorefleksivnih verzih in skrajno spevnih melodijah kljub temu hitro zaznamo obrise glasbenega talenta in kreativnosti.

V prvi vrsti smo torej izzvani že ob samem soočenju z emo pankom, žanrom, ki ni nikoli užival pretirane kritiške naklonjenosti, a je morda ravno zaradi pokroviteljskega, podcenjevalnega odnosa okolice po nekaj letih spet vzniknil kot simbol najstniške odrinjenosti in spregledanosti. V tem obdobju marginalizirane nagovarja moderniziran s trap in cloud rap estetiko, pogosto pa tudi elektrificiran, torej npr. kot t. i. electronicore ali pa celo nintendocore, kar je mešanica, v kateri se očitno Ružno pače počuti izjemno domače. Nenazadnje se tudi v besedilih tokrat kaže podoba nekoga, ki najstniško emo melanholijo povsem predano prevaja v svoj način življenja in s tem nase ponosno sprejema vlogo outsiderja, a k temu vseeno pristopa s pravšnjo mero distance in ironije – najizraziteje morda v uvodnem komadu Lav Song, na katerem Pače razmišlja o radijskem dometu svojih vulgarnih pesmi, za refren pa mimogrede prizna, da je sicer speven, a da besedilo ne pomeni ničesar. 

Da tovrstni komadi sploh upravičijo svoj obstoj, morajo biti že v osnovi torej res natlačeni s spevnimi hooki, ki že sami po sebi utelešajo najstniški eskapizem in s katerimi je pozornost nenazadnje odvrnjena od občasnih besedilnih nesmislov in neokusnosti – tudi seksizmov –, h katerim se brezsramno zateka tudi Ružno pače. Skladbe pri svojem stopnjevanju hitrosti ves čas operirajo tudi s tipično pop-pankovsko start-stop dinamiko, a je nujna še omemba, da tovrstnih songwriterskih nastavkov v izjemno nasičenem, prenaloženem zidu zvoka najprej niti ne prepoznamo v celoti. Dodaten pokazatelj avtorjevega smisla za pisanje skladb so morda tako v tem primeru delčki akustičnih izvedb in tudi že nekatere priredbe, do katerih se je moč dokopati v globinah socialnih omrežij in medmrežja nasploh. 

Ko skušamo o človeku ali ljudeh, ki se skrivajo za imenom Ružno pače, sicer izvedeti kaj več ali sploh najosnovnejše informacije, smo namreč hitro potegnjeni v svojevrstno internetno zajčjo luknjo. V tej lahko ob razkopavanju raznih meme profilov nekako ugotovimo, da gre kljub hrvaškim besedilom in zavidanja vredni regionalni popularnosti najbrž za solo projekt Slovenca, ki občasno na nek način sodeluje s trendovskima slovenskima kolektivoma Trash Gang in Nebesa ter nenazadnje na ljubavnem hitu Ispod mosta s članom hrvaškega trap benda Kukus Klan, a je morda bolj od kakršne koli fizične lokacije tokrat ključen prav vidik internetne pismenosti in prisotnosti, iz katere Grdi raček oziroma generacija Z nasploh pogosto črpa večji del svoje identitete. 

Ko je tako Ružno pače s kolegi nastop izvedel v kontekstu večigralske videoigre Minecraft, to ni bilo le naključje ali posledica koronaukrepov, ampak izraz pogleda na svet oziroma miselnega okvirja, v katerem je potrebno razumeti tudi njegovo glasbo. Skozi bežne besedilne omembe nas album mimogrede popelje v svet stripov, Pokémonov, na pol pozabljenih družbenih omrežij, pa tudi Thrasher hoodiejev, Vans superg ter najstniških pop ikon, kar ga nenazadnje približa mladini Amerike, v kontekstu tovrstne glasbe najbrž še vedno obljubljene dežele. Besedilno vesolje v tem primeru torej funkcionira kot križišče popkulturnih, internetnih trendov, a je nujno poudariti, da pri tem precej spretno povzema najstniško družbeno realnost in tudi realne mladostniške družbene problematike – od depresije, osamljenosti in samomorilnosti do drogiranja ter torej neke vrste depresivne hedonije, o kakršni je pisal britanski mislec Mark Fisher. V tem smislu gre torej za glasbo, ki je – še bolj, kot je to običajno – tesno vezana na svoj socio-kulturni kontekst in je preprosto namenjena drugačnim, svežim načinom konsumpcije, promocije, morda pa tudi evalvacije. 

Nenazadnje bi lahko album razumeli tudi kot le še enega, vrhovnega v vrsti Pačetovih memov, kot še eno rahlo prilagojeno, sveže kontekstualizirano kopijo oziroma parodijo trendov polpreteklosti. Kar pa spet nikakor ni naključje ali izjema. Glasba je danes pogosto najbolj zanimiva prav takrat, ko namerno vstopa v postmoderen dialog s pozabljenimi, zasmehovanimi žanri preteklih desetletij, ki jih nato, kot komentar plastične hiperrealnosti sodobne popularne kulture, namerno požene čez rob, kar npr. počnejo 100 Gecs in A. G. Cook, na tem območju pa se je temu pred leti morda približal dance-punk projekt Lollobrigida. Vendarle pa je pri Grdem račku potrebno stopiti korak nazaj in se zavedati, da gre tu za precej manjšo dozo cinizma in precej večjo dozo pristnega uživanja. Zato najbrž niti on sam ne bi želel, da se ta glasba jemlje preresno in analizira pregloboko, svoj referenčni okvir pa bi verjetno raje gradil okrog kakšnega Lil Peepa ali Machine Gun Kellyja.

Prav s tem namernim privzemanjem estetike in retorike glasbe, ki je pogosto dojeta kot manj kvalitetna, in tudi z iskrenim uživanjem v njej ima Ružno pače že v svoj DNK vpisano tudi obrambo pred hejterji, ki jih gotovo ne bo malo, ampak bodo njihovi odzivi bolj kot kakršnakoli resna umetnostna sodba pogosto znak generacijskih prelomov in glasbenega snobizma. Njegovo debitantsko ploščo lahko tako razumemo kot krik nove generacije proti kulturnim silam kontinuitete, pri čemer pa podlago nujno še vedno predstavlja glasbena razgledanost in besedilni smisel za humor. Tudi če nekateri komadi nimajo zares dolgega roka trajanja, kljub temu pritiskajo na prave gumbe, da lahko še v zahtevnem poslušalcu vsaj za nekaj trenutkov sprostijo prepotrebne dozice serotonina. S tem pa je album nenazadnje simptom sodobne, globalizirane, potrošniške kulture v dobrem in slabem, kot tvoj najljubši junk food, kot epizoda bizarnega reality showa, kot skrolanje po Instagramu, kot hentai, spid in emo pank pač.

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Hvala za tole! Carji ružno! In carji rš!

na drugi strani generacijskega preloma bomo kr pr mindless self indulgence ostal

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.