Clean Feed, 2017

Domače in tuje pohvale, ki spremljajo blesteče dosežke kitarista, komponista in ne nazadnje tudi pedagoga Sama Šalamona, se neustavljivo množijo tako v domačih kot tujih medijskih logih. V tem pogledu je omembe vreden vsaj podatek, da ga je enciklopedija Penguin Guide to Jazz uvrstila med najboljše komponiste v jazzu na svetu, ugledna ameriška revija Guitar Player pa celo med deset najbolj vročih novih kitaristov na svetu. Igral je s številnimi priznanimi glasbeniki. Med njimi najdemo nekaj bolj avanturističnih - to je odprtih in ustvarjalnih, kot je on sam – kakršne je zbral okrog sebe na lanskem 57. Jazz Festivalu Ljubljana v unikatnem projektu Samo Šalamon Sextet. Sam nastop je bil na srečo ujet in zabeležen na plošči The Colours Suite, ki v osnovi predstavlja Šalamonove kompozicije prevetrene s prosto-improvizacijskimi elementi.

V mednarodnem sekstetu sta se znašla redna Šalamonova sodelavca, to sta italijanski klarinetist Achille Succi ter angleški tenorski saksofonist Julian Arguelles. Ritem sekcijo so za priložnost tega projektnega sodelovanja prevzeli francosko-nemški kontrabasist Pascal Niggenkemper ter udarni bobnarski dvojec v postavi nemškega Christiana Lillingerja ter italijanskega Roberta Danija. Nedvomno izurjeni glasbeniki, ki so svoje veščine kalili kot jazzerji, so na obravnavani plošči suvereno prevzeli sicer kompleksne Šalamonove kompozicije, ki pa niso oblikovane za neskončno izpostavljanje posamičnih inštrumentov. Kljub tehnični izmojstrenosti, Šalamon namreč kvečjemu nasprotuje pompoznim solažam, o čemer se javno izjavlja, pri glasbenem delu pa raje išče izvirnost in odprtost. Zato tudi ne preseneča, da se obdaja z glasbeniki, ki so pripravljeni izstopiti iz ustavljenih in preiskušenih vzorcev, na momente zapostaviti način enosmernosti ali celo industrijskosti jazzovskega študija, preizkušati meje igranja svojega inštrumenta in potipati tudi druge žanre izven jazza.

Tako v splošnem album The Colours Suite izredno enovito in usklajeno pelje osnovno jazzovsko rdečo nit, a hkrati spretno krmari tako med sofisticiranimi tehničnimi elementi, podtalnimi in klubsko zvenečimi jazzovskimi prvinami kot tudi skoraj noiserskimi inserti. Med njih vnaša prej naštete inovativne atribute odkrivanja novih zvočnih pokrajin. V tem kontekstu izstopa najdaljša in najlepše razvijajoča se ter sprva mirnejša skladba Green, v kateri si glasbene teme raznoliko podajajo ali izmenjujejo saksofon, klarinet ter električna kitara. Pri tem slednja prevzema nižje in s tem za to glasbilo ne tako značilne linije, ki pa Šalamona v raziskovanju bolj basovskega igranja kitare v zadnjem času toliko bolj zanima in mu dodaja pohvalno inovativnost. Skladbo nato prevzame zgolj kontrabasist Pascal Niggenkemper, ki je vsaj po evropskih glasbenih jazzovskih krogih znan kot izredno nekonvencionalen glasbenik. Zvoki, ki jih privablja ob drgnjenju strun in z uporabo prepariranih rekvizitov na svoj inštrument, nas postavijo v neobljudeno območje, ki se ob postopnem pridruževanju celotnega kolektiva spremeni v pravo psihedelično močvirje. Takšno, kot so ga v komadu Frogs znali zvočno prikazati Alice In Chains. Primerjava, ki se kar sama ponudi ob poznavanju podatka, da so Alice In Chains eni Šalamonu ljubših zasedb. Skladba pa s tem še ni dokončana, temveč se začne proti koncu dvigovati v malenkostno rockovske razsežnosti in se lepo prelije v naslednjo, naslovljeno Red.

Podobnih glasbenih nihanj, močvirij, psihedelije in rockovskih začimb pa pa je v tej jazzovski živi barvni albumski zgodbi še več. Podobno se vijači tudi komad Brown, s tem da se v tem primeru namesto kontrabasa bolj postopno izpostavlja bobnarski del kar dvojne ritem sekcije, ki skupaj s kitaro pripravi primeren teren za najboljši oziroma najbolj izstopajoč duo saksofona in klarineta na albumu. Občutek ob pripravljanju primerne atmosfere s strani Šalamona pa nas pravzaprav spremlja čez celotno ploščo. Zdi se, da je kompozicije pripravil zgolj za to, da ostane vsaj za odtenek bolj v ozadju oziroma, da je umeščen v sredino med ritem sekcijo in visoke solaže. Vedno prisoten in skrbeč za ohranjanje strukture, a se ne izpostavlja. Razen morda v osnovi bolj kitarski skladbi Blue, ki nas prezrcali v zamazan kletni barček, v katerem se posamično za mizo in ob jazzovski spremljavi v žalost poglabljajo prekajene in prepite duše. Ob vseh Šalamonovih samostojnih dosežkih pa njegova 'skromnost' ne preseneti, temveč potrdi njegovo kolektivno ustvarjalnost ter že omenjeno zvočno in na momente tudi žanrsko odprtost.