Ninja Tune, 2019

Sampa the Great je glasbenica iz Zambije, ki je odraščala v Botsvani in se nato ob spodbudi prijateljice opogumila, da sta se skupaj odpravili na študij v ZDA. Najbrž ni potrebno poudarjati, kako velik kulturni šok je bila ta selitev za nič hudega slutečo Afričanko še preden se je zgodil Black Panther v državi, v kateri ti celo temnopolti Američani rečejo: “Vrni se nazaj v Afriko.” Čeprav je imela Sampa tudi nekatere pozitivne izkušnje, ji je brezsramni rasizem segel v dno njenega bitja in jo dodobra pretresel. Na našo srečo je nato - ponovno ob spodbudi prijateljice - svojo srečo preizkusila še v Avstraliji, kamor se je prav tako odpravila študirat in kjer se je naposled tudi opogumila za resnejše ukvarjanje z glasbo. Svoj prvi mikstejp, imenovan The Great Mixtape, je leta 2015 izdala na dan, ko je diplomirala, ljubitelji hip hop glasbe pa smo hitro zastrigli z ušesi. Že takoj je bilo jasno, da Sampa ima stil. 

Z vsakim nadaljnim projektom je njena zvezda zasvetila močneje in pred dvema letoma smo bili tudi v naši Tolpi bumov navdušeni nad njenim mikstejpom Birds And The Bee9, mikstejpom, ki si je vsekakor zaslužil tudi naziv album. Uradno je torej Sampin prvi, debitantski album šele The Return, s katerim se ukvarjamo tokrat, in v zvezi s katerim imamo v resnici bolj mešane občutke, kot bi si morda želeli. 

A Sampa pač odrašča kot glasbenica in hkrati se še sooča z dejstvom, da je - čeprav je rojena Afričanka in je tam tudi odraščala - svoje domače kraje vseeno zapustila za toliko časa, da se vpliv odsotnosti pozna tudi že v njenem glasu in naglasu. Ne da bi se zares zavedala tega, je tudi sama postala del diaspore. Čeprav je v avstralskem Melbournu naposled le našla ekipo ljudi, s katerimi ustvarja, je v svojo glasbo vseeno hotela vključiti več vplivov svojih afriških korenin. Z mikstejpom Birds and the bee9 je metaforično pomočila komolec v banjo, da bi videla, če bi bila glasba, kakršno si zares želi ustvarjati, sprejeta. Glede na to, da je za Birds and the bee9 kasneje prejela avstralsko nagrado za glasbo v obliki finančnega priliva v višini tridest tisoč dolarjev in da je nastopala v sklopu koncertnih programov z velikimi imeni, kot sta denimo Lauryn Hill in Kendrick Lamar, ter da je bila vključena na lajnap festivala Glastonbury, se nam zdi, da je bila voda ravno pravšnje temperature. Sampa je torej doživela topel sprejem na mednarodni ravni, a za prvi uradni album je bilo neraziskanega še veliko teritorija, predvsem pa njena rodna Zambija. Ves njen dotedanji uspeh se je namreč zgodil v Avstraliji, Evropi ali Ameriki, doma pa o njenem mednarodnem uspehu niti niso zares vedeli. Tudi njena pretekla odločitev za besedila v angleščini je bila načrtna in pragmatična, pa tudi preprosto stvar navade. Na ploščo The Return pa Sampa vključi svoj materni jezik Bemba in južnoafriški sleng.

Sampa the Great se tako s svojim prvim uradnim albumom The Return vrača v domovino, k svojim koreninam. V svojo glasbo vnese del svoje dediščine in kulture, kar si je ves čas želela, a za to ni imela dovolj poguma, saj ni verjela, da bi tako lahko bila uspešna. Posledično mislimo, da nova plošča ni namenjena kritikom, saj ni plošča, ki bi vrstila hitiče. To je plošča, prek katere Sampa procesira pot, ki jo je prehodila. Je njen način celjenja ran in potega črte čez ves bulšit. Sampa se v svoji koži končno počuti dovolj samozavestno, da sprejme sebe tako, kot je in ustvarja glasbo, kakršno hoče. Sampa je v prvi vrsti pesnica. Njena besedila so močna in ne slepomišijo okoli perečih tem. Med drugim naslavlja problematiko biti temnopolt znotraj glasbene industrije v pretežno belskem okolju, pa tudi breme, ki pride, ko kar iznenada postane vzornica, pa sploh ne ve, kaj naj bi to pomenilo. Ko v komadu Final Form slišimo mantro black power, gre za več kot le ponavljanje fraze. Sampa na ta način sprejme sebe kot močno temnopolto osebo in hkrati poskuša vliti pogum vsem ostalim, ki se znajdejo v svetu, v katerem niso sprejeti zaradi barve svoje kože ali zaradi okolja, iz katerega prihajajo. Final Form lahko razumemo tudi kot trditev, ki naznanja: to je zdaj to, to sem jaz kot umetnik.

Ni dvoma, da je Sampa vrhunska pesnica in glasbenica, a plošča The Return vseeno deluje, kot bi glasba obdajala besede zgolj zato, da je tam. Nosilna komada Final Form in OMG, za katera je Sampa the Great doma v Botsvani posnela tudi videospota, v katerih vidimo tako njene starše kot šolo, ki jo je obiskovala kot otrok, sta sicer zelo močna, a v poslušalcu tudi vzbudita pričakovanja, ki jih nato celotna plošča - ta se malodane vleče polno uro in 17 minut - ne dostavi. Kot kritiki bi si na plošči želeli več poguma v zvočnih slikah komadov, saj se Sampa tokrat čisto preveč drži nekih tradicionalnih hip hop, R&B in soulovskih estetik. Prav tako plošči ne bi škodila malce vodoodpornejša selekcija, vendar je glede na samo tematiko tokratne plošče precej naivno pričakovati izrazitejše glasbeno pustolovstvo. Namen plošče je namreč, da se Sampa končno sprijazni s tem, kaj kot umetnica predstavlja - tudi v odnosu do poslušalcev -, ter s tem, da je pot temnopoltega glasbenika veliko bolj trnova kot je zares potrebno. Vendar pa - to je bulšit, ki ga je potrebno vzeti v zakup. Pogosto traja precej časa, preden glasbenik v svoji umetnosti dozori in postane tudi čustveno dovolj samozavesten, da ga take stvari ne vržejo iz tira, temveč jih zna na kreativen način celo uporabiti sebi v prid.