samozaložba, 2022

Avtorja glasbe v tokratni Tolpi bumov verjetno ni treba prav posebej predstavljati, saj je našemu poslušalstvu že zelo dobro znan. Bil je klubski maratonec, kljub še razmeroma kratki karieri pa je zagotovo eden najplodovitejših glasbenikov na domači sceni. To je Samuel Blues, ki nas je ponovno razveselil z novim albumom, enajstim po vrsti, ki nosi naslov Grunge Blues Psychedelia.

Samuel Blues je najbolj znan po svojih bluesovskih začetkih. Raskavi glas in spretno igranje kitare sta zagotovo najznačilnejša elementa, po katerih prepoznamo njegovo glasbo. V živo vedno znova preseneti z močno prezenco in energijo, ki lahko zapolni oder celo bolje kot marsikatera veččlanska bendovska postava. V zadnjih letih se njegovi nastopi v živo niso preveč spremenili, zato pa se je studijsko ali, bolje rečeno, domače snemanje kameleonsko prelevilo, saj nas glasbenik popelje v najrazličnejše zvočne krajine.

Zadnja leta se je povečalo tudi število inštrumentov na posameznih albumih, ki ustvarijo občutek, da poslušamo bend, v resnici pa se za vsemi skriva zgolj avtor sam. Prvi jasnejši odvod od njegovega prepoznavnega zvoka smo lahko opazili leta 2020 na albumu Samurai Shoes, na katerem se je prvič preizkusil tudi z vnosom elektronskih elementov v glasbo. Kasneje smo lahko njegovemu ustvarjanju sledili še z dvema albumoma, Trip to Now-Here in Triglavski Narodni Pank. Če smo se s predzadnjim še naposlušali zasanjanih, rahlo eksperimentalnih elektronskih oblik, smo na Triglavskem Narodnem Panku lahko slišali zares skoraj pankovsko verzijo Samuela Bluesa, ki je takrat dejal, da je postal jezen na svet in mu to tudi povedal.

Na aktualnem albumu Grunge Blues Psychedelia se mestoma zdi, da gre za skupek vsega zgoraj omenjenega in do zdaj objavljenega glasbenikovega materiala. Z dosedanjimi albumi je Samuel Blues sicer že dokazal, da je stručko za marsikaj, vendar je tokratni izdelek še malo bolj poseben. V glasbi z albuma namreč začutimo odraščanje in odkrivanje lastnega zvočnega sveta, ki seveda še vedno sloni na Samuelovih glasbenih idolih in koreninah. Tako lahko v pesmi Internet Blues zaslutimo Iggyja Popa, slišimo pa tudi priredbo skladbe House Of The Rising Sun, kar je, roko na srce, precej pogumna poteza, a tudi tokrat Samuelu Bluesu uspe, da pesmi vdahne svoj umetniški izraz. 

Ob poslušanju njegove glasbe dobimo občutek, da so stvari narejene organsko, če se izrazimo malce bolj poetično, pa kar neposredno iz duše. To je verjetno tudi osrednji razlog, zakaj lahko trdimo, da muzika stoji. V tem smislu se lahko glasba sicer zdi preveč enostavna in pusti zahtevnejšo publiko ob prvem poslušanju hladno. Že premislek kasneje pa ugotovimo, da je v njegovih besedilih več skritih pomenov in s tem tudi imaginarnih svetov, v katere vstopamo z njegovo glasbo.

Na albumu se ob klasično energičnih znajdejo tudi počasnejši ritmi, denimo v skladbi Sugar Mama. Za protiutež pa nas poleg bluesa, ki je najbolj slišen v omenjeni pesmi Sugar Mama, odpelje tudi v izključno inštrumentalne skladbe, kot je Kalisto Special, ki še najbolj spominja na izdelke iz leta 2020. Celotna dramaturgija albuma nas vodi skozi avtorjev opus, ki ga Samuel Blues opolnomoči z na novo (iz)najdenim slogom.

Grunge Blues Psychedelia je album, ki ni samo za stare fotre v usnjenih jaknah in rock nostalgike. Je album, ki v domači kitarski svet prinaša svežino, a obenem ne reže svojih korenin. Rečemo lahko, da Samuel Blues z novim albumom združuje okuse tako mlajših kot starejših glasbenih navdušencev in s tem presega generacijski prepad.