Matador/Pop Noire, 2013

Privlačnost ženske štiričlanske skupine iz Londona, ki si je nadela imela Savages, ni v izvirnosti in drugačnosti njihovega glasbenega sloga. Veliko skupino si je doslej vzelo za izhodišče angleški post punk in new wave ter ameriški zgodnji artistični punk, in zato slog Savages zveni domače. Ne, atraktivnost Savages ni v njihovem posebnem stilu, pač pa v prepričljivosti njihove sodobne interpretacije modernega ostrega in uporniškega rocka. Glasbeni vplivi, nad katerimi se navdušujejo Savages, so najbolj očitni pri vokalni izvedbi. Dikcija besed in pevski slog Jehny Beth zvenita kot neposredno nadaljevanje sloga Siouxie Sioux in Patti Smith, toda Beth, ki je rojena kot Camille Berthomier, v izvedbo vnaša tako veliko goreče strasti, da jo hkrati lahko označimo za morebitno naslednico PJ Harvey. Kitara  Gemme Thompson, ki je leta 2011 s pevko soustanovila skupino, je bržkone največji atribut in osrednji gradnik intenzivnega zvoka samooklicanih štirih divjakinj iz Londona. Gemma zdaj igra divje, gosto, ostro in agresivno, drugič ritmično robotsko, tretjič zračno, lirično, lebdeče in abstraktno. Vsaj za zdaj ni slišati, da bi ji manjkalo navdiha in idej. Ritem sekcija, ki pozna in uporablja tako rekoč vse standardne figure new wava in post punka, pa gradi dostojno podporo, na kateri se vokal bodisi ovija bodisi lepi na kitarske linije. Skupaj ustvarjajo Savages poln, velik, resnično intenziven organski zvok, ki diha rock'n'roll in stimulira čute.

Album odpira vijugasta basovska linija v ritmični Shut Up, ki lepo predstavi glasbeno vzdušje albuma, v naslednji izrazito post punkovski, tako rekoč »darkerski« I am Here kitara razkaže nekaj svojih posebnih stilskih figur. Tretja skladba City's Full  zveni kot spremljevalna glasba za nočno vožnjo skozi trideset rdečih luči v središču zahodnega Londona. City's Full je prva zares celovito osmišljena pesem na albumu in je obenem absolutni favorit albuma, skladba, ki bo zagotovo prestala preizkus časa. Skladba ima sonično silovitost, v njej stil in vsebina sovpadeta tako, da Savages rokajo z namenom in osredotočenostjo. V naslednji Strife medigra izpovednega vokala, ki  ovija okoli sijajne kitare, dvigne pesem iznad povprečja.

She Will se izdatno naslanja na značilni stil Joy Division, je solidna pesem z zelo dobro izvedbo, ki ji vseeno manjka nekaj lastne osebnosti. Sledita energična No Face in zelo odprto in usekano tolmačenje rockabillyja v pesmi Hit Me. Nebrzdana Husbands, ki se nenehno stopnjuje do končne erupcije, krepi siloviti in divji značaj skupine. Lepa, s klavirjem in jazzovskim saksofonom podprta in mirna balada Marshal Dear kaže, da skupina že zdaj zna kaj več kot samo drveče in jezno rokati.

Album Silence Yourself je zelo spodoben prvenec skupine, ki k rock glasbi pristopa z veliko žara in kreativnega potenciala, ki bi se lahko v celoti uresničil v roku dveh naslednjih zbirk pesmi.