Dirty Hit, 2025

Saya Gray, kanadska glasbenica japonskih korenin, je ena tistih ustvarjalk, ki se dolga leta smukajo po obronkih alter scene, preden stopijo na samostojno glasbeno pot in pritegnejo pozornost širšega občinstva. Gray je že kot najstnica igrala v spremljevalnih zasedbah alt pop glasbenikov, kakršna sta Daniel Caesar in Willow Smith, ob tem pa je med turnejami v samotnih hotelskih sobah in airbnb-jih po svetu redno ustvarjala tudi zametke lastne glasbe. To je v svet prvič poslala leta 2022 z albumom 19 Masters, s katerim je že nakazala čut za eksperimentiranje s kitarsko, folkovsko obliko, kar je v zadnjih letih še nadgradila z nekaterimi kratkometražnimi izdajami. Februarja letos je nato izdala svoj novi album, ki ga v nekaterih objavah označujejo kar kot debitantskega, nov začetek pa morda res nakazuje tudi njegov preprost naslov – Saya.

S ploščo Saya se avtorica nekoliko umika od spalničnega lo-fi ustvarjanja, ki je pogosto privzemalo obliko zvočnega kolaža in se namerno izmikalo melodičnosti. Koščki naštetega so sicer še vedno prisotni in predstavljajo temelje, na katerih so nekatere skladbe zgrajene tudi tokrat, a gre tu vendarle za produkcijsko in besedilno bolj dodelano, izčiščeno, tudi dostopno alt pop delo. Ploščo naj bi navdihnila razpad ljubezenskega razmerja in popotovanje po Japonski. Glasbenica ustvarja bolj odprto, zračno, tudi ambiciozno zvočno podobo, ki presega preteklo introvertiranost in vstopa v dialog tako s subjekti njenih pesmi kot tudi s poslušalstvom, večno izzvanim z novimi spremembami ritma ali pa nepričakovanimi besedilnimi zasuki. Če se je lahko prej pogosto zdelo, da umetnica ustvarja predvsem zase in iz lastnega umetniškega vzgiba, tokrat nekatere skladbe zvenijo bolj gostoljubno in milozvočno, hkrati pa nikoli povsem enoznačno.

Saya Grayaranžmajsko denimo deluje v smeri avantgardnih pop velikanov tipa Dirty Projectors. Niha namreč med kitarskim in beatovskim ustvarjanjem, pri tem pa se občasno še vedno igra tudi s sempli in s samo jakostjo zvoka. Na podoben način prijetno potujitveno ves čas delujejo tudi besedila, kajti avtorica, očitno pod vplivom japonske umetnosti, vzporeja svoja čustva z motivi iz narave, v kateri ves čas išče pomiritev in sprostitev, če že ne razlage. Pri tem ni nenavadna le vsebina pripovedi ali raba pesniških sredstev, temveč izstopa tudi izrazoslovje oziroma sama raba jezika, pogosto začinjena z nenavadnim vrstnim redom besed in majhnimi, najbrž namernimi jezikovnimi nerodnostmi. Tako zvočno kot besedilno zna torej Saya Gray iz domačnega ustvarjati tuje in že slišano reinterpretirati na sveže načine. Hkrati pa se skladbe kljub orisani eklektičnosti izjemno gladko prelivajo druga v drugo, kar album kot celoto navdaja z dodatno poslušljivostjo in hitro zvabi k ponovnemu poslušanju.

Saya Gray je tokrat torej zares prispela in z izjemno tekočo, koherentno zbirko pesmi pokazala ambicije po preboju med večja imena indie pop eksperimentiranja. Orisan premik k večji stilski koherenci in poslušljivosti bo morda zvestim oboževalcem deloval kot nepotrebno prilagajanje sredinskemu občinstvu in s tem kot korak nazaj, toda ko album ponudi toliko kakovostnih skladb, tudi klici po povratku v podzemlje slej ko prej potihnejo.