4AD, 2014

Scott Walker je gotovo eden izmed tistih glasbenih ustvarjalcev, ki še posebej obtičijo v glavah posameznikov, ki od vsega najbolj cenijo izviren izraz. Slednje se ne kaže zgolj v Walkerjevih instrumentalnih aranžmajih in prav tako ne le v njegovi perfekcionistični in alegorični poeziji, temveč tudi v pretkanem izmikanju koncertnim nastopom.

 

Nedolgo po tistem, ko so si navdušenci komajda opomogli po njegovem albumu Bisch Bosch, so se začele širiti govorice o njegovi takrat težko predstavljivi kolaboraciji z dronerji Sunn o))). Omenjena zasedba je v letu 2009 s stalnim gostujočim vokalistom Attilo Csiharjem izdala četrto ploščo Monoliths & Dimensions, sodelovali pa so tudi z norveško zasedbo Ulver in z njimi letos izdali ploščo Terrestrials, ki smo jo v Tolpi bumov recenzirali že februarja. Garm, frontman omenjenih Ulver, je tudi sam velik oboževalec Walkerja, a do konkretnega sodelovanja je za enkrat prišlo le med Walkerjem in Sunn o))). Ti so v svoji deklarirani naklonjenosti ekstravagantnim vokalistom Walkerja povabili, da vokale posodi eni izmed njihovih skladb na Monoliths & Dimensions, a je Walker tisto sodelovanje zavrnil. Morda je že takrat imel v mislih nekaj večjega. 

V njihovem pričujočem skupnem projektu Soused se za Walkerja značilno razbijanje konvencionalnih glasbenih aranžmajev pojavlja v interakciji s katarzično distorzijo, ki jo proizvaja seattelska drone-metal zasedba Sunn o))). Ob prvem poslušanju je težko ne biti presenečen nad ujemanjem Walkerjevega prodornega glasu in glasbenih aranžmajev. Avantgardni glasbenik, ki svoj ego utemeljuje prav v svojstvenih zvočnih inštalacijah, ostaja na albumu Soused zvest svojim ustaljenim načelom. Slednja so zasidrana prav v odstopanju od tradicionalnih instrumentalnih in vokalnih struktur, ki jim Walker za nameček vcepi še nepredvidljivost in medsebojno nekompatibilnost.

Kot izjemen tekstopisec situacije ne olajša, temveč v skladbah povzroči še večjo zmedo, ki kriči po potrpežljivosti in vztrajnosti slehernega, še tako zagretega poslušalca. Z določeno mero distance odpete kriptične misli, ki izvirajo iz Walkerjevih asociacij na mitološke in biblijske zgodbe, se na albumu pojavljajo neodvisno od enolične zvočne nevihte. Piski, sirene, žvižgi in drugi sumljivi zvoki, ki se v šest- oziroma osemminutnih skladbah pojavljajo neodvisno od sestavljenih aranžmajev, bolj kot na samo zvočno podobo vplivajo na mračnjaški vtis albuma. 

Ob poslušanju uvodne skladbe Brando lahko marsikdo opazi nekakšno paralelo z njegovima predhodnima ploščama Tilt in The Drift. Spomnimo se skladb Farmer in The City in Cossacks Are, ki imata z uvodno skladbo na novi plošči skupno to, da sta ulovljivi in zvočno predvidljivi vsakemu naivnemu poslušalcu. Enkratnost tega projekta gotovo temelji na tem, da vsebuje prepoznavne zvočne vzorce, ki jim med poslušanjem sledimo skozi posamične dele skladb, ki se vzporedno z Walkerjevimi govorjenimi poezijami izgubljajo v dronersko črnino. 

Na svoj način je Walker s tem projektom pokazal, da umetnost, ki bi lahko šokirala, izgublja bitko proti današnji sodobni tehnologiji in medijem. V tekstih se namreč dotika smrti in masakrov, pri čemer z dozo cinizma, ki ga ujamemo denimo v besedah "a beating would do me a world of good", poslušalca predrami iz apatije, ki jo je mogoče zaslediti že ob preprostem spremljanju dogodkov doma in po svetu.

Strah in vznemirjenje, ki se ju je morebiti dalo začutiti ob novici o njegovem sodelovanju s Sunn o))), sta se dokončno izkazala za nepotrebna. Na podlagi samostojnega ekstravagantnega udejstvovanja tako zasedbe Sunn o))) kot tudi Scotta Walkerja, pri katerem je to posebej očitno iz njegovih zadnjih treh studijskih projektov, smo prenekateri pričakovali bistveno bolj razgradljivo in agresivno izdajo. Odmik od tovrstnih pričakovanj je bil izveden prav s presenetljivim usklajevanjem obeh sil, pri čemer si neredki zastavljajo vprašanja o tem, ali si je morebiti Walker na neki točki premislil in prilagodil svojo poetiko dronerskim vibracijam ali pa je do tega prišlo zgolj po naključju oziroma je to logična posledica tovrstnega sodelovanja.

Če sklenemo krog tega razmišljanja, bi nekako lahko trdili, da je bolj kot album sam šokirala novica o Walkerjevi kolaboraciji s Sunn o))), ki ne nazadnje vsaj v studijski verziji ne predstavlja pretiranega odstopanja od njegovega dosedanjega udejstvovanja. Prenekateri se na tej točki sprašujejo tudi o tem, če bodo Scotta zdaj, ko je sklenil studijsko sodelovanje s Sunn o))), lahko končno videli tudi v živo na odrih, kar do sedaj ni bila njegova praksa.