Orange Milk Records, 2018

*** My desire for you is to stop being a fuck wad ... like a digital blob of classical music with no obligation. And once you’re 80% done, you can’t stand the other 20%, but you’re so sick and tired of it, it’s torture. It’s kind of all I can think about ... screw

Oba termina vikend Tolp bumov tokrat prvič dominirata kar dve izdaji iz miljeja, ki ga kolega Matej Mihevc imenuje online, internetni ali spletni underground … Dve izdaji muzike, kakršna ima na Radiu Študent svoje unlikely in v radijskem smislu gotovo pionirsko mesto že vrsto let in je v tem morda že kar simbolična za regresivno/progresivni - odvisno od gledišča - nagib segmenta politike tega radia stran od standardiziranih kanalov distribucije alternativne glasbene vsebine, ki so zahodni popularno-kulturni prostor dominirali v zadnjem obdobju pred dokončnim razrastom interneta v dvatisočih in tem desetletju. No, da pa ne bo pomote, takšen nagib znotraj zgodovine RŠ nikakor ni prvi in seveda vemo, da tudi ne bo zadnji …

Setha Grahama, čigar delo predstavljamo v današnji Tolpi bumov, moramo torej šteti v ta milje glasbe, ki bi jo poznavalcu najlažje opisali kot glasbo po vaporwaveu, nepoznavalcu pa sila težko kot karkoli. Podobno je torej tudi z imenom za Tolpo bumov pretekle sobote, torej ploščo Isamuja Yorichike aka XPHONE TWEETED HATENA aka Toiret Status. Ena lastnosti tega miljeja muzik, ki bi se jo dalo izvleči tudi iz besedila k omenjeni sobotni Tolpi bumov, je razpiranje prostora možnosti forme oziroma formata, v smislu - kaj muzika lahko je, kako lahko zveni, kako lahko živi in kako se ta muzika lahko (z)godi v stiku z ljudmi. V tem se online underground, četudi neeksplicitno in nedosledno, torej tudi dokaj naivno, povezuje s sodobnimi diskurzi filozofije spekulativnega materializma denimo Quentina Meilassouxa ali z akceleracionizmom več različnih šol in virov.

Seth Graham, poleg Keitha Rankina eden od dveh vodij Orange Milk Records, založbe in enega od centrov vrvenja fenomena spletnega podtalja, ki mu je Radio Študent gotovo namenil tudi največ skoncentrirane pozornosti … Seth Graham je pač eden teh likov, ki precej neobremenjeno obračajo muzike in mnoga pravila na glavo, zelo pogosto tudi v senci zgražanja in odkimavanja likov, ki še poskušajo stati kot tako imenovani vratarji kvalitetne glasbene produkcije. Njegova tretja solo plošča Gasp, s katero si je tudi prvič utrl pot v naše recenzentske termine, prinaša do danes najverjetneje eno - po izdelanosti metode - najmočnejših plošč nakazanega miljeja. Gasp je, kot se zdi tudi na podlagi intervjuja z avtorjem, pripravljen v celoti z VST digitalnimi inštrumenti, simulacijami akustičnih inštrumentov, ki jih vse običajno poznamo iz okolij simfoničnih orkestrov in klasične glasbe. Kolikor pa bi se lahko zdelo, da gre za resno referenco oziroma umeščanje v določene historične linije, je to hkrati res in ni. Graham ima gotovo interes v določenih linijah sodobnejše klasične kompozicije, s to ploščo najizrecneje v liniji spektralne glasbe denimo Gérarda Griseya, in še močnejši interes ima v odkopavanju za kanon manj zanimivih neumestljivih karakterjev, kot sta Julius Eastman ali Noah Creshevsky … Arhivsko ploščo slednjega sta Graham in Rankin nedavno tudi založila pod znamko Orange Milk.

Vendar je treba razumeti tudi, da v motivaciji miljeja online undergrounda, ne glede na to, kako avantgardno že ta zveni, praktično nikoli ni primerljivih umetniških ambicij, bodisi glasbi spektralistov, serialistov, številnih minimalistov bodisi akuzmatike in akademskega arhiviranja miljeja musique concrete ali tudi t.i. plunderphonics. Tak twist je pravzaprav post festum zaznamek - zdi se namreč, da je celo milje sam moral najprej ugotoviti, da bo imel kanon, ki ga v real timeu izgrajujejo, več skupnega z akademsko umetniško muziko kot s popularno ali klubsko glasbo, čeravno se je kot izraščajoč iz paradigem potrošniške kulture v veliki meri, sploh pa v začetkih, kazal bolj kot dedič slednjih. Danes se dejansko razkriva, da ima milje spletnega undergrounda več skupnega s konceptom denimo ambientalne glasbe Briana Ena kot pa s technom, le da je Enov umik avtorja od inštrumenta tu potenciran z avtorjevim odmikom od sebe kot izvirnega vira vsebine, ki zdaj lahko - je karkoli ali pa tudi ni …

Zanimiva karakteristika albuma Gasp v tem smislu je pravzaprav že sama zvočnost. Kot rečeno, Graham tu uporablja izključno virtualne inštrumente, VST-je in v času, ko ti omogočajo precej kvalitetne zvene orkestralnih inštrumentov, je digitalni spektralizem brez žive, na blizu ozvočene inštrumentacije, pač mogoč. Hkrati pa na srečo niti ne poskuša biti pristen spektralizem, kot je mogoče zelo hitro slišati že na podlagi kratkih izsekov, ta glasba rodi asociacije tudi na vsekaj drugega.

V tej liniji bo smiselno zaključiti z asercijo, da je v prvem Grahamovem planu glasba kot zabava oziroma če se izrazimo še vulgarneje – glasba kot entertainment. Tudi to je eden izmed, - pa tudi če podedovanih - naukov online undergrounda. Danes je postalo izrazito plodneje misliti glasbo in v splošnem kulturno vsebino kot zabavo in to ravno napram strogi umetniškosti. Žal, žal, je umetnost kot taka padla in postala talka birokracije, umetnik pa v vzporednem smislu reakcionar par exellance. Večji in plodnejši izziv je torej danes misliti smiselno in tvorno kulturno vsebino kot zabavno vsebino … Seth Graham in Orange Milk morda v tem nastopata ravno kot figuri paradoksa, ki zabavo išče in najde, kjer te nikoli, ampak res nikoli, ne bo, za nikogar, razen morda zanje. Vendar pa je ravno v tem ta ideja utopična in utopija, pa naj bo osebna utopija, je v časih identitetnih politik - lahko ključ. Morda le do prehodnega stanja, pa vendar je ključ, poti nazaj več ni ...