тихий час, 2023

Težko si predstavljamo bivanje v prostoru, v katerem smo vsakodnevno obkoljeni s klici k boju za abstraktne namene, ki napovedujejo le uničenje. Kako bi lahko človek, ki v takem okolju živi, iz njega tudi odšel, ko tega ne more storiti na fizični ravni? Naj si začne izmišljevati novi svet in v njem zasanjari? Izrazi v njem vpliv, ki ga imajo notranja doživljanja, in nato pozabi na njegov obstoj. Take vrste sanjarjenje si lahko predstavljamo kot izhodišče albuma Piramidi oziroma Piramide, najnovejše delo ruskega kantavtorja in glasbenika Timofeja Podkolzina, ki pod imenom sexhater v ruskem podzemlju glasbo ustvarja že skoraj šest let. 

Podkolzinov najnovejši album Piramidi je izšel prvega septembra letos pri ruski neodvisni založbi Tihi čas, ki podpira mlade nadobudne ustvarjalce in krepi neodvisno glasbeno sceno v ruskih velemestih. Podkolzinove prejšnje izdaje, ki so bile večinoma izdane v samozaložbi ali pa pri ruskem založniku kaset Pow! Pop Kids, zaznamujejo predvsem lo-fi izsledki v mešanici dream popa in postpunka z izvrstno stilsko kreativnostjo avtorja samega. To kreativnost je avtor prenesel tudi na novo dolgometražno izdajo. 

Isti elementi, s katerimi je Podkolzin zaznamoval prejšnje izdaje, so sedaj izraženi v obliki, ki prikliče še večji občutek lažne nostalgije in neke vrste podzavestne podobe, ustvarjene bolj ali manj le v sanjah. Podobnosti pri izvedbi lahko primerjamo z raznimi ustvarjalci hipnagogičnega popa, ki se oklepajo estetskih vrednosti, izgubljenih v času in spominu – estetike, večkrat povezane s časom, ko so vladali analogni zvočni zapisi. Tega se je Podkolzin za album Piramidi lotil z uporabo štiristeznega snemalnika znamke Tascam, ki na celotnem albumu pusti nezgrešljivo sled mehanskega šuma, kar vzbuja občutek pozabljenih posnetkov, ki so bili najdeni in nato presneti.

Celotna glasbena izkušnja ustvari vtis neke namišljenosti, izčrpane iz Podkolzinovega odkrivanja tako glasbenih vplivov kot tudi nostalgičnih navezanosti nanje, torej spominov, ki jih je izrazil, kot da bi prihajali neposredno iz njegovih misli v zvok, kot da nam glasba prepušča vpogled vanj. Skladbe vsaka na svoj način ustvarijo nežno vzdušje, tudi če se dinamika med njimi stopenjsko preveč razlikuje, to razliko obloži bolj zamazana zvočna estetika, značilna za hipnagogično glasbo. Od stilov, ki vlečejo na zapuščino garažnega rocka v skladbi Bit svojim oziroma Bodi sam svoj, do izpovedno-solistične kitarske pesmi Ljubav oziroma Ljubezen in naprej v stilske vode repetitivnosti, kot denimo v skladbi Signal Efira, se ta različna glasbena vzdušja istočasno zaprejo sama vase, kar je posledica različnih zvočnih zank in preskokov v komadih. Vrednosti, ki mejijo na nepopolnost in po drugi strani formulaičnost, med drugim pustijo vtis nekakšne prijetne hipnotičnosti. 

Album Piramidi ruskega kantavtorja Timofeja Podkolzina pod imenom sexhater dojemamo kot skupek glasbenih vrednot in vplivov, izraženih v najbolj neformalnem načinu, ki pa vselej puščajo zaznamujoč vtis. Mestoma se v glasbi lahko izgubimo in po potrebi preverimo, ali še poslušamo isti album, po trenutku potrpežljivosti pa nas glasba kmalu o tem tudi sama prepriča. V albumu se najdejo prijetnejše melodije in kombinacije, ki izvrstno izpadejo v stilu snemanja, ki ga je Podkolzin ubral oziroma ga ubira že nekaj časa. Pridobili smo izdelek iz dežele, h kateri se zadnje čase v strahu le malokdaj ozremo, in izdaja nam na nek način tudi sporoča tamkajšnjo glasbeno verodostojnost. Spomini in občutki, izgubljeni v času, bodo vedno obstali, ne glede na okolico in dogajanje v njej, glasba z albuma Piramidi pa nam táko vzdušje na koncu tudi prepusti doživeti.