RVNG Intl., 2020

Štiri mesece po tem, ko je Leteči pilot v svoji oddaji špekuliral, da bo eden izmed potencialnih trendov novega desetletja, ki je zadnja leta opazno pridobival na popularnosti, morda novodobna astrologija, na Radiu Študent fašemo prvo astrološko zaznamovano Tolpo bumov. Prav Mikeovo razmišljanje je ob recenzentovem astrološkem znamenju razlog, da se nocoj na tem mestu lotevamo drugega albuma latvijske new age dance-pop ustvarjalke in umetnice Agate Melnikove, ki muzicira pod imenom Sign Libra. Po digitalni kratkometražni izdaji Closer to the Equator iz leta 2016, glasbi pripravljeni za neko latvijsko baletno predstavo, ki je dve leti po realizaciji na odru izšla na vinilu pri francoski založbi Antinote, se Sign Libra letos vrača s polnokrvnim debitanskim albumom Sea to Sea za priznano brooklynsko založbo Rvng Intl. Ta je v zadnjem desetletju postala sinonim za sodobne zvočne pustolovščine na mejah ambientalne glasbe, new agea, synth-popa, retronostalgične elektronike in zvočnih abstrakcij. Obenem se je uveljavila tudi kot založniška hiša z izrednim ušesom za ponovne izdaje pozabljenih biserov iz polpretekle zgodovine, od K. Leimerja in Craiga Leona do sodelovanja Ursule K. Le Guin in Todda Bartona.

Njenim varovancem, kot so CFCF, dvojec Visible Cloaks ali Kate NV, ki z raziskovanjem prostora med derivativnim kičem newagevskih estetik, postinternetnim eklekticizmom ter producentskimi glasbeniškimi inovacijami 21. stoletja zadnja leta vsak na svoj način doprinašajo k širši popularnosti tovrstnih ekskurzij v ameriško (in japonsko) korporativno duhovnost osemdesetih let, se torej zdaj pridružuje tudi Latvijka Sign Libra. Vsaj na papirju konceptualno zasnovan dolgometražec Sea to Sea je osredotočen na idejo opazovanja prosto vidnih luninih črnjav oziroma ravnin, zmotno poimenovanih morja, antični astronomi so bili namreč prepričani, da jih napolnjuje voda. Obsesija z našim edinim naravnim satelitom seveda ni nova. Pred kratkim jo je na svojem konceptualnem techno albumu Moon - The Area of Influence denimo častil tudi fotr Jeff Mills. Toda če se Mills lune loti z bolj znanstveno orientirane perspektive, ki je tudi estetsko veliko bolj sorodna denimo med raziskovanjem zajetim zvočnim posnetkom iz vesoljskega medprostora, Sign Libra lunina morja neobremenjeno uporabi kot eskapistično vizualno metaforo ... Kot točke na lunini površini, kamor gledalec z zemlje projicira svoje želje in upe. 

V tem smislu je koncept albuma Sea to Sea precej površinski, odraža se namreč zgolj v naslovih skladb, denimo Sea of Tranquility, Sea of Vapours ali Sea of Serenity. Vsaka izmed devetih skladb tako predstavlja eno izmed projiciranih želja, nekakšen mini pomirjujoč zvočni horoskop za poslušalca. Celoten album je pravzaprav horoskopski v svoji splošnosti, sredinskosti in formulaičnosti; ugnezden na blagozvočni strani pentatoničnih psevdoazijskih newagevskih estetik neoliberalnih osemdesetih let, se Sea to Sea predstavlja kot nenavaden obrat v odnosu do vaporwave ironije in pastiša z začetka preteklega desetletja, proti bolj odkritosrčnemu oživljanju klišejev minulih dob ... Brez postmoderne distance, snobovskega vihanja nosu, ideje guilty pleasureja in fetišizacije treša kot frajerske intelektualne pozicije. Čeprav Sign Libra v videospotih z vizualno simboliko izžareva nekakšno samozavedanje o lastnih produkcijah kot svojevrstnem kiču za 21. stoletje, vse skupaj izpade preprosto prijetno.  

Njene slogovno precej zaokrožene produkcije, ki jih za razliko od pretežno analognih raziskovanj 80. let zaznamuje digitalna zvočna slika, posedujejo zračen, vodnat in poživljajoč zvočni karakter. V komadih se prelivajo valovi prijetno osladnih pentatoničnih sintovskih linij, digitalnih zborovskih vokalnih modulacij, oblastih ritmov in njenega instrumentaliziranega glasu, ki s samoglasniškim skandiranjem in nebesedno artikulacijo predstavlja dodatno eterično zvočilo. Ne manjka niti drugih pregovornih newagevskih klišejev - bambusovih flavt, harfe, sintetičnih violin in kitajskih tradicionalnih citer gudženg. Vendarle sintetična barva zvoka ter kristalno izčiščena produkcija onemogočata kritično obravnavo slednjih kot totalno derivativnih elementov, ukradenih iz zakladnic različnih svetovnih kultur. Vse te zvočne parafernalije poduhovljenih muzik konservativne Reaganove dobe in thatcherjanske nedružbe pa Sign Libra uklesti v minimalističen plesni gruv. Tako ustvari paradoksno situacijo med katatoničnim kopanjem v ambientalnih blagozvočjih ter željo po aseksualnemu zibanju bokov, po plesu s samim seboj. V tem smislu njena muzika nedvomno spomni na produkcije odlične ameriške didžejke Avalon Emerson. Vzemimo recimo njen remiks Four Tetovega komada Teenage Birdsong, ki v svoji esenci zveni kot adaptacija kakega izmed komadov z albuma Sea to Sea. Vendarle pa v glasbi latvijske ustvarjalke odzvanjajo tudi vplivi sint popa 80. let, bendov, kot sta The Art of Noise ali Tears for Fears, in njihovih srcozlomskih plesnih hitov za plesalce z orošenimi očmi.  

Prav zato se konceptualna podstat albuma Sea to Sea na koncu zdi resnično odveč. Brez kakršne koli vsebinske škode bi se album lahko preimenoval v 9 Songs to Make You Feel Better. Gre namreč za album, na katerem bolj kot posamični izstopajoči kosi prevladuje vajb, ki se vije skozi devet vključenih skladb. Sign Libra enostavno streže z nalezljivo plesno newageovsko preprostostjo, ki je v svoji korporativni estetski spoliranosti popolnoma nesubverzivna in emocionalno monokromna. Sea to Sea je album kratkočasja, ki kot namerno redukcionistične horoskopske napovedi skuša še naprej ohraniti naše gibanje po tirnicah, na katerih krožimo okoli lune.