Six Organs of Admittance: Ascent

Six Organs of Admittance: Ascent

Recenzija izdelka
12. 9. 2012 - 19.00

Drag City, 2012

 

Amorfna, a vendar prepoznavna vizija, ki jo Ben Chasny kot Six Organs of Admittance zasleduje že približno petnajst let, je bila skozi njegove mnoge albume tako ali drugače zasidrana v pretežno akustičnem freakovskem folku, kar je primerno ohlapna oznaka. Pri tem je seveda vsebovala tudi vse potrebne odvode, od hipnotičnega dromljanja do vzhodnjaških zasanjanih melodij, od temačnega vizionarstva do hipijske poduhovljenosti, po potrebi udobno ležeče v aranžmajih s flavtami, tablami in godali. Chasnyjevi albumi pod imenom Six Organs of Admittance so pač vedno imeli neko pretočno kvaliteto, saj je Chasny svoj glasbeni izraz zgolj nevsiljivo nakazoval skozi gosto kopreno bogate strunarske zvočnosti. Tak pristop mu je seveda dopuščal tudi večjo raznolikost, saj mu je uspelo aludiranje na posamezne zvočnosti pod krinko hotene nedokončanosti vedno znova prikriti, da ni nikoli prevladalo nad osnovno zvočno maso. Tako so posamezne skladbe torej lahko bile prikrite popevke, skorajšnje erupcije neke neobvladljive energije ali minimalistične, prostolebdeče glasbene skice. In vendar obstaja polje, ki ga Chasny kot Six Organs of Admittance ni prečil nikoli – surova rockovska zvočnost, ki je bolj kot v izgrajevanje atmosfere osredotočena na ostre kitarske solaže. Tukaj pa se že začenja album Ascent.

Na albumu Ascent poleg Chasneyja sodelujejo še basist Ben Flashman, bobnar Utrillo Kushner in kitarista Ethan Miller in Noel Von Harmonson. Če zveni znano, potem je to zato, ker je Ascent v nekem smislu tudi prikrita združitev noise-rockovskega benda Comets on Fire. Chasny je občasno tudi na preteklih albumih v akustično tkanino vpletel kakšno elektrificirano nit, denimo v skladbah “Goddamn The Sun” z albuma Empty the Sun iz 2009, ki zveni že čisto rockovsko, le da ji manjkajo bobni. Potem naslovni komad z albuma Dark Noontide iz leta 2002, skrivnostno in hrupno dromljanje; petnajstminutni naslovni komad z albuma School of the Flower iz leta 2005 vsebuje dolgo solažo na električni kitari, ki se že približa zvočnosti albuma Ascent, a je še vedno zgolj ena izmed zvočnih niti. Omenili bi lahko še nekaj skladb z albuma Shelter from the Ash iz leta 2007, kar pa genealogijo trše, surove zvočnosti tudi že zaključi. Prav z njo je namreč od začetka do konca prepojen album Ascent, ki za razliko od prejšnjih akustične kitare postavlja povsem v ozadje.

Uvodna skladba “Waswasa”, ki preseneti z neposrednostjo in prinaša dobrih pet minut glasnega soliranja, distorziranih kitar in čvrstega ritma, deluje kot nekakšen stejtment – pričakovanja in predsodki so odveč. Bend se v trenutku izstreli v orbito in radoživo lebdi po svojem vesolju, ne ozirajoč se na kaj drugega. Skladba “Close to the Sky” je predelava skladbe iz leta 2003, ko je na albumu Compathia zvenela še kot bližnjevzhodna mantra. Podobno se je zgodilo z drugo predelavo, “One Thousand Birds”: na albumu Dark Noontide iz leta 2002 je šlo za sorodno zvočnost, ki so jo poganjala hitra fraziranja na akustični kitari, hipnotični vokali in odrezavo perkusivno tapkanje. Ascent vse to zamenja za energičen izraz, ki posledično premore tudi  občutno manj dinamike in v svojih skrajnostih tudi oriše ožje izrazno polje.

Čeprav se Ascent v drugi polovici nekoliko umiri, skoraj implodira v krajši akustični skladbi “Your Ghost”, eni Chasnyjevih lepših, že kar presenetljivo koherentnih, kot celota vendarle močno prevlada razpaljeno električno sekljanje. Hipnotično repetitivnost zamenjajo preprosti ostinati, ki ne ustvarjajo več prehodov v nekakšna mistično zamaknjena stanja, temveč so zgolj krepko okostje za mišičaste solaže, le da te v rockovskem kontekstu niso vedno dovolj izvirne. Občasni vokali so sicer še vedno potopljeni v gosto zvočnost, kar zagotavlja globino, vendar pa osredotočenost na soliranja ponekod ostane na ravni samovšečnega izživljanja. Dolge skladbe imajo šus in hrapavo sugestivnost, vendar jim za razliko od prejšnjih Chasnyjevih albumov pod imenom Six Organs of Admittance manjka tako širine kot globine. Za nekatere je to pomanjkljivost, za druge prednost. Na koncu je pač treba reči, da Ascent zveni manj kot Six Organs in bolj kot psihedelija kakšnega power-tria s pridihom apokaliptične mistike. S tem album spominja na prav tako letos izdani album projekta Heavy Blanket, ki ga vodi J Mascis, mogoče celo na Swans. Aluzije na psihedelični freak-folk so prerasle same sebe, do oglatega, abstraktnega ekspresionizma zasedbe Rangda je pa tudi še daleč. Ascent prinaša polno mero samega sebe, kar lahko sicer zadostuje, a je tudi vse, kar premore.

 

Six Organs of Admittance - Waswasa
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.