Partisan Records, 2023

Če obstaja nekaj resnice v tem, da je določeno glasbo primerneje poslušati v določenih delih leta, potem je treba reči, da se bo novi album Skinny Pelembeja najbolje prijel v poletnih mesecih. S svojim drugim albumom se je umetnik iz Yorkshira s pravim imenom Doya Beardmore odločil sprovesti nabor razkošnih in žanrsko nezvestih skladb, ki so kot nalašč za poslušanje ob poznih sončnih zahodih poletnih večerov.

Po Pelembejevih lastnih besedah je album Hardly the Same Snake izdelek, s katerim se je bolj približal sebi in svojemu ustvarjalnemu bistvu kot kadarkoli prej – češ da bolj ustreza temu, kar naj bi avtor kot umetnik želel biti. V preteklosti je sicer izdal že EP z naslovom Seven Year Curse, leta 2019 pa še dolgometražni album Dreaming Is Dead Now. V nasprotju z njima je novi album nekoliko bolj rockerske narave, skladbe pa so strukturirane na bolj konvencionalen način, kar pomeni, da slišimo več rifov in več refrenov. Za Pelembeja značilno prepletanje perkusivnih prvin, kitare, vokala, sintesajzerskih melodij, hiphoperskega urbanega sloga in nemelodičnih vložkov, ki ga nikoli nismo mogli zvesti na izvenžanrsko zmešnjavo, je na novem albumu doseglo novo, izčiščeno obliko.

Zaradi vsega tega se za album izrisuje vzporednica s skupino Young Fathers, zaradi napol govorjenega, croonerskega vokalnega sloga pa še posebej s Kingom Krulom, ki je prav tako ravnokar izdal nov album. Toda Krule bo pesmi praviloma raje gradil na kompleksnih indie ali bluesovskih kitarskih linijah, Pelembe pa bo vzel razmeroma preprosto linijo in nanjo obesil številne druge. Hitiča Don't Be Another in Oh, Silly George sta tako še vedno zelo pelembejevska, a se obenem tudi ozirata v smer radiu prijaznega popa, ne da bi pri tem ogrozila svojo identiteto. Skinny Pelembe spevnejše momente albuma spretno kombinira s frajersko zajebanim gruvom, zaradi katerega album Hardly the Same Snake ostaja pristen.

Znaten del albumovega zvočnega vajba, še posebej v primerjavi z avtorjevimi prejšnjimi izdelki, doprinesejo zvočne prvine, za katere se je v anglofonem svetu uveljavil pojem schmaltz – izraz, ki v tem smislu pomeni pretirano sentimentalnost, nekako tako kot pocukranost, osladnost, toda z manj zaničljivo konotacijo. V glasbi se je pojem recimo uporabljal za oznako tega, karkoli že pač izvajajo Arctic Monkeys od albuma Tranquility Base Hotel & Casino dalje, še bolj pa za tisti drugi bend Alexa Turnerja, The Last Shadow Puppets – skratka, zvok zglajenega, orkestralno podkrepljenega pop rocka, ki se peča z muzakom. Omenjena specifična raba godalnih semplov tako albumu doda nekakšno buržujsko kakovost, ki opredeljuje njegov zvočni značaj in ga dela za tako prestižnega.

Hrbtna plat albumove zvočne finosti pa je zategovanje pasu pri diskurzivni vsebini – Skinny Pelembe v besedilih že odpira teme, lahko bi tudi rekli, da jih naslavlja, težje pa, da se jih loteva. Ostaja namreč pri površinski obravnavi, da bi evociral določene podobe, ne da bi moral o njih reflektirati. Očitno je, da Pelembe izjavlja s pozicije manjvrednega drugega v mreži intersubjektivnih odnosov. Omenja tudi mediatizirano krajino naših vsakdanov – kot »TV land«, ki se povezuje z naslovnico albuma, na kateri s katodne cevi televizije srepo zre Pelembe. Če je na primer v komadu No Blacks, No Dogs, No Irish na predhodnem albumu s fragmentarnim naštevanjem izpostavljal brezizhodnosti identitetnih politik, pa na svojem novem albumu ne ponuja nobene refleksije, ki bi presegala nizanje podob brez rdeče niti, zato te podobe pustijo vtis neaktualiziranosti.

Drugi album Skinny Pelembeja zanj predstavlja tesnejše izražanje lastne umetniške vizije, že prav, za nas pa predstavlja uspešen zasuk glasbenega izražanja v luksuzno zvenečo popotnico poletnih sprehodov po mestu. Jedro albuma predstavlja močan nabor skladb, ki so ena za drugo drzne in izkazujejo avtorjevo pripravljenost, da bi našel lastno nišo v sodobni zvočni zasičenosti, v kateri vsakdo zveni kot nekdo drug. Tako je umetnik z žanrskim brkljanjem in mojstrskim čutom za ustvarjanje razpoloženj postregel z albumom, ki je hotel biti nekaj drugega kot njegov predhodnik in mu je to tudi uspelo. Pri tem pa se album Hardly the Same Snake bolj uspešno spopada s potencialno erozijo popoidnosti od zunaj, manj uspešno pa z vsebinsko praznino, ki v njem zeva od znotraj. Album nas zato kar malo draži, saj svoje adute zgolj nakaže in od njega pričakujemo nekaj več.

Povejmo še nekaj besed o zaključku albuma, ki je nadvse nenavaden: večglasje ženskih vokalov v sozvočju z godali priklicuje nekakšne nadnaravne, če ne kar vnebovzetne prizore. Pripovedni lok albuma se torej sklene s katarzičnim zaključkom, ponuja pa se nam tudi dovršitev prispodobe v tem, da se bo nadarjeni Skinny Pelembe prihodnjič vrnil kot prerojen.