SLEAFORD MODS: Key Markets

SLEAFORD MODS: Key Markets

Recenzija izdelka
8. 8. 2015 - 19.00

Harbinger Sound, 2015

 

Nottinghamska huligana Sleaford Mods nas večina pozna predvsem po dobro leto nazaj izdanem albumu Divide and Exit, s katerim sta svojo skoraj-edinstveno rant-punk formulo povzdignila iz relativne globalne obskurnosti, a dejstvo je, da sta sumljivca na vztrajni poti navzgor že vse od začetka sodelovanja z domačo založbo Harbinger Sound. Po britanskem otočju in okrog po Evropi že lep čas polnita lokale s svojimi kompaktnimi, a konkretnimi nastopi, letos pa sta med drugim posnela komad in videospot z legendami The Prodigy, zaželela en lep “fuck off!” obiskovalcem letošnjega Glastonburya, se prek interneta dissala z Noelom Gallagherjem, in pa seveda nakopičila dovolj žolča za snemanje nove plate, Key Markets.

Razen nekaterih podrobnosti ostaja omenjena formula na novem albumu bolj ali manj nespremenjena. Jezne tirade, ki jih Jason Williamson pljuva v ikoničnem nottinghamskem narečju dajo poslušalcu občutek, da se je znašel na napačni strani prepira v kakem filmu Guya Ritchieja; omenjeno angleško narečje je prav presenteljivo spevno, ko pride do brezbrižnega punkovskega pridiganja in tudi nekomu, ki ne razume jezika je lahko hitro jasno, kdaj je bila izrečena kaka sočna. To pa se pri Sleafordih zgodi približno vsaki dve sekundi. A kljub temu gre za več kot le izložbo psovk z britanskega severovzhoda; četudi se Williamsonov diskurz vrti predvsem okrog življenjskih banalnosti in pošiljanja ljudi v tri krasne, je iz brihtnih besednih iger, uličnih modrosti in spretnega prostega rimanja razvidno, da imata tipa dober smisel za humor, še posebej pri šalah na svoj račun, in da ni vse skupaj kar eno lapanje v tri dni. No, vsaj večinoma ne. Za razliko od prejšnjega albuma se na Key Markets Jasonov neusmiljeni tok misli sprehodi tudi v lokalne politične sfere, a na srečo s tem ne pretirava, zato zaenkrat še ne bo prejel naziva ‘britanski Jello Biafra’; se pa postavi nekoliko bližje tistim post-punkovskim vplivom, ki jih Sleafordom marsikdo pripisuje. Dostavljanje vokala namreč ni omejeno na brit-beatniško prosto rimanje, pač pa si tokrat dovoli tudi nekaj melodike, ko z nekoliko dvomljivim posluhom zapoje kako vrstico ali refren. Rezultati so mešani.

Druga polovica zvoka Sleafordov je prav genialna preproščina; minimalne podlage, ki jih skupaj paca Andrew Fearn. Sestavljene so iz osnovnih bobnov, basa in tu pa tam kake potuhnjene kitare, in so precej repetitivne. Pravzaprav so ekstremno repetitivne; ko slišiš prvih pet sekund komada, je v glasbenem smislu to to. Nobenih efektov, krešendov, brejk-downov, menjav ključa in podobnega. En takt spet in spet in spet, kar v živem nastopu pravzaprav kar dobro izpade, saj na koncertih Andrew le pritisne play in si odpre pivo, medtem ko si njegov soborec neusmiljeno trga glasilke pred mikrofonom; a na albumu tovrstna rigidnost daje občutek, da so podlage vržene not bolj ‘na hitro’. Jasno je, da morata biti v ospredju vokal in besedilo, a predhodni album Divide And Exit je denimo nudil nekoliko več raznolikosti v tem smislu, pa tudi z ozirom na zvočno produkcijo, saj se je dinamični razpon zdel večji. Key Markets naredi stvar bolj konsistentno, a hkrati tudi malo bolj suho, plitvo in ‘nagužvano’.

Novo leto, iste face, ista muzika; a se nihče ne pritožuje. Dejstvo je, da od dvojca kot je Sleaford Mods ne moremo ravno pričakovati neke progresive in inovacij, tipa tudi sama priznata reciklažo - lahko pa pričakujemo surovo punkovsko liriko, duhovit uvid v sodobno življenje nottinghamskega delavskega razreda in pa energičen ter iskren nastop, kjer letošnji Key Markets gotovo ne razočara. Vsaj ne svojega ključnega trga.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.