Sub Pop, 2024

Kdor sledi aktualni psihedelični in težaški, na rifovstvu temelječi godbi zadnjih nekaj let, je prav gotovo že slišal za zasedbo Slift. Trio iz Toulousa v Franciji se je širšemu občestvu prikazal leta 2019, ko ga je znana seattleska radijska postaja KEXP ujela v objektiv v sklopu festivala Trans Musicales. Ogledi koncerta so že presegli milijon in pol klikov, Slift pa so od takrat za svoje pograbili ljubitelji pobezljanih rifov, srboritih ritmik in igrivih melodik, ki so bile sorodne Gizzardom in Oseesom. Istega leta je bend godel tudi v naših koncih. Najprej je grel šišensko Komuno pred Jonom Spencerjem in njegovimi Hitmakersi, nato pa leto kasneje nastopil še v Menzi pri koritu v sklopu festivala Ment. 

Po videnem in slišanem je bilo jasno, da so Slift tako kot omenjena benda v nenehnem razvoju, eksperimentiranju, tako glasbeno kot tudi lirično in konceptualno. Po začetnem zanosu, ki je trdo rokado bolj ali manj uspešno garažiral s kratkim albumom iz leta 2017, Space Is The Key, je nato konkretno zapsihedelil s prvim celovečercem La Planète Inexplorée. Komadi, ki smo jih lahko slišali tako na koncertih pri nas kot tudi na KEXP-ju, so večinoma spadali na dvojni album Ummon iz leta 2020. Tu se levitev benda potencira z metalskimi zveni, doomerskimi vlečenji in nekaj daljšimi ekskurzi v space rockovstvo. Danes je pred nami nov album Ilion, na katerem Slift zopet zakorakajo v neznano, hkrati pa uspejo nadaljevati zgodbo s predhodnika.

Canek Flores za bobni ter brata Remi in Jean Fossat, prvi z basom in vokalom, drugi s kitaro, sintom in vokalom, se z vsako novo izdajo krepijo tudi z minutažo. Če je predhodni album Ummon trajal krepko čez uro, je Ilion dolg skoraj osemdeset minut, zato današnji osrednji kritiški termin žal ne prinaša prisluha celotni plošči. Poslušali bomo prvih šest pesmi od vseh osmih umeščenih na album.

Ilion je starogrško ime za Trojo, Slift pa so od nekdaj ljubitelji Homerjevih del. In četudi bend najraje stremi k poslušalčevi lastni interpretaciji besedil, se jim ni uspelo ugrizniti v jezik, da gre pri novem albumu za vzpon in padec človeštva ter ponovno rojstvo vseh stvari v času in prostoru. Gre za neke vrste anticivilizacijsko izpoved s končnim upanjem in epskim potekom. Kar glasbi ne dela prav nobene krivice. Ravno obratno. Glede na prejšnjo izdajo je Ilion manj rifovski, bolj prostran, tvegan, nojzerski. Še vedno nismo prikrajšani za rifovske premetanke, podobne temačnejšim platam benda Osees, kot denimo v pesmi The Words That Have Never Been Heard, ki se levi s hladno in ekspanzivno psihedelično tenzijo v stilu zadnjih stvaritev Seven That Spells. 

Naslovna skladba Ilion krije neparno sinkopirano bobnarsko mletje z nenehnim grajenjem večplastne fasadne ditrozije, take, ki privleče na dan pozabljene madžare Makrohang, ki so mimogrede konec novembra izdali nov kratki album. Večobrazni sintovski vbodi so dobrodošla nadgradnja v komadu The Story That Has Never Been Told, v katerem bi si lahko štafetno pipo miru predajali progresiva King Crimson, definirana stonerjada All Them Witches in mistika Goat. Prav v tem vrstnem redu. Skladba Weavers' Weft spomni na udar psihedelije na dolgi rok v stilu benda Elder, Nimh pa skriva razgibanost in posredno jezo, izvito iz bogate tradicije screama in posthardcora stare celine. Komad Nimh s prelomom, na katerem se ritem upočasni, rifi pa se težaško sesedajo sami vase, pod gromkim vokalom naplavi Morne in njim podobno crustersko postmetalsko vibro.

Ilion je kljub dolžini albuma zelo deroča, neulovljiva plata v smislu dogajanja, zajema domisli in asociativne naplavine, ki jih vrže ob prisluhu. Aktualni izdelek benda terja veliko bolj poglobljen pristop kot predhodniki, z veliko mero neznanega in nepredvidljivega. Iščoči takozvane epskosti znotraj kitarske glasbe bodo ob pozornem prisluhu nove plošče vedno znova nagrajeni, ostali pa srečno pri nadaljnjem iskanju. Svet tako ali tako ni le za ljudi, ki vedo, kam gredo. Ker večinoma nismo tam, kjer smo, temveč smo na napačnem mestu.