Marlow / Cosmic Groove, 2011

Sočen starošolski soul-funk, ki se zgleduje po svojih botrih iz pretežno 70-ih let. Bobby Womack in Sly Stone odmevata v skladbah Slima Moorea v novi preobleki toda še vedno z istimi sporočili. Ljubezenske teme in socialna problematika črnske populacije sta dve najmočnejši izrazni plati te seksi, seksi plošče.

Slim Moore & The Mar-Kays je nova zasedba, ki uspešno jezdi na valu sodobne reinterpretacije starošolskega soula in funka iz 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja. Vala, ki ga je v ZDA, državi porekla tovrstne muzike, najopazneje zajahala Sharon Jones in širša ekipa, zbrana okoli njujorške založbe Daptone Records. Vendar se je treba zavedati, da to ni edino leglo tovrstnih glasbenih praks, saj se novi retro-soul pojavlja širom sveta. Zelo močan je denimo v Nemčiji in Avstraliji, nekoliko manj znano pa je dogajanje pri severnih sosedih Američanov, torej v Kanadi.

Prav iz Kanade, natančneje iz Ottawe, namreč prihaja zasedba Slima Moorea, ki pomeni novo ime na tej sceni, a tisto novo ime, ki je bilo tej sceni še kako potrebno. Globoko zakoreninjeni v surovem in strastnem zvoku najboljšega soula prinašajo tisto potrebno dozo prepričljivosti, ki mnogim tovrstnim bendom umanjka, zaradi česar jih ne moremo zgolj vreči v kup bednih posnemovalcev žanra. Imajo vse prvine, ki jih imajo njihovi botri iz 60-ih in 70-ih. Zapeljive seksi skladbe, ki v prvi vrsti obravnavajo ljubezensko tematiko, obvezen del socialno ozaveščenega soula in funka pa so tudi problemi in tegobe črnske populacije. S tega vidika moramo na Slima Moorea in njegovo hordo vendarle gledati nekoliko z rezervo, saj se družbena realnost kanadske družbe 21. stoletja le težko primerja s težkimi razmerami v črnskih getih večjih ameriških mest iz 60-ih let, koder gre iskati izvir tovrstne muzike. Po drugi strani pa je tematika črnskih getov vendarle dovolj univerzalna, zahvaljujoč blaxploitation fikciji in hollywoodu, se razume, da lahko tudi Kanadčan Slim Moore povsem dostojno izrablja to vsebino v svoj prid.

In kako pravzaprav tretirati bend, ki igra muziko iz črnskih getov brez lastne izkušnje in soudeležbe? Po pravilu se moramo njihove muzike lotevati scela žanrsko, znotraj ozke in dokaj rigidno zamejene glasbene izraznosti tipiziranega retro-soula. V tem kontekstu deluje Mooreova glasba tudi v povsem drugačnem času in prostoru nadvse dobro in v primejavi z mnogimi sopraktiki celo nadpovprečno. Odlična skladba Cityscape, ki bržkone predstavlja tudi glavni adut prvenca zasedbe Slim Moore & The Mar-Kays že kar nesramno spominja na večno blaxploitation klasiko „Across 110th Street“ Boobyja Womacka. Tudi ob pomoči subtilno vmiksanih zvokov policijskih siren in še bolj zaradi značilne wah-wah kitare in  tipične godalne linije, ki iz ozadja lepo dopolnjuje osnovno linijo komada.

Po definiciji soula znajo biti tudi Slim Moore & The Mar-Kays zelo zelo čutni, kar se najlepše odraža v baladni skladbi Get Back Home, ki iz človeka izvablja nostalgične občutke dolge vožnje proti domu na zadnjem sedežu avta. Takrat, ko se lahko brez skrbi prepustiš poslušanju soula, ki nežno zapolnjuje potovalno kabino iz poceni avtomobilskih zvočnikov. Neprecenljivo, toda Slim Moore & The Mar-Kays znajo biti tudi zelo zelo nabriti. Tako zelo, da se visokoenergetske eksplozije v komadu Reachin' Higher ne bi sramovali niti Sly & The Family Stone v svojih najboljših časih. A z eno pomembno razliko. Če je njihovo glasbo odlikovala avtorska ostrina, ustvarjalni pogum in žmohten starikav zvok, Mar-Kays navkljub snemanju na stari vintage studijski opremi, ne uspejo iz sebe iztisniti istega naboja. Njihove skladbe delujejo preveč polikano in preveč čisto, preveč iz drugega časa, da bi lahko konkurirale starim mojstrom.

To je pravzaprav tudi eden in edini očitek plošči in bendu, ki svoje videnje soula v novem mileniju sicer predstavlja povsem suvereno, težko pa si je zamisliti, da bi lahko soul ponesli stopnico višje. Ampak to je že druga zgodba. Slim Moore & The Mar-Kays so pač spretni obujevalci starošolskega orkestralnega soul-funka, ki ga zaznamuje bogat, poln zvok številne zasedbe s trobilno sekcijo, gospelovskim zborom in občasno godalno sekcijo. Nad vsem tem pa kraljuje topel bariton Slima Moorea, starega mačka, ki se je v Montreal preselil iz rodne Jamajke, in ki soulu zasedbe Mar-Kays vdihne tisto pravo dušo.