RareNoise, 2013

A veste tisto, ko se kakim progresivcem sname in zabredejo v neskončne solaže? Ali pa, ko se kak newyorški jazz kitarist spusti z verige in skupaj z bendom zaškripajo en distorziran bluesovski jam? Morda poznate tisto, ko na koncu komada kaki razgreti rockerji za dobro mero zagrmijo v razmajanem unisonu? To so špasni momenti, ekstatična kulminacija bolj divjih premen manj nasičenih viž, človek bi celo rekel, da so to takšni, bolj telesni izrastki cerebralnejših postopkov. Z dobro mero distorzije res ni težko narediti akcije.

In na tem terenu se gibljejo Slobber Pup. Supergrupa, kot se rado reče takim zasedbam, s samimi renomiranimi veterani. Njen idejni vodja je pianist in organist Jamie Saft, verjetno še najbolj poznan kot groove mašina iz Zornovih projektov Electric Masada in The Dreamers ali pa iz nekoliko bolj liričnega prispevka k seriji Book of Angels. V vseh teh variantah smo ga pri nas že slišali in sluti se lahko, da bo naslednje poletje spet pri nas in da to žal verjetno ne bo špil iz neke druge, manj milozvočne špure njegovega ustvarjanja. Jamie je namreč član cele vrste razgrajaških projektov. Na pamet padeta njegov death- in blackmetalski album Black Shabbis ter postmoonchildovski Zornov plošček Six Litanies for Heliogabalus, oba izdana pri Tzadiku; tu so nato izdaje za njegovo lastno, često z avantmetalskim ali vsaj rockerskim zvokom zaznamovano založbo Veal Records, kjer Saft za band Grizzly Adamz po hendrixovsko poprime za kitaro, ali pa v zasedbah Beta Popes ter Swami LatePlate ustvarja distorzirana doomjazzerska močvirja. Za konec so tu še njegove recentne izdaje za RareNoise Records, pri katerih sta zgovorni že imeni projektov: Metallic Taste of Blood in Berserk!.

Ta diskografska digresija okvirno mapira vsaj del zadnje čase izredno živahnega glasbenega polja, kjer se jazzerske in impro metode križajo z metalskimi senzibilnostmi in estetskimi afinitetami. Še en član zasedbe, basist Trevor Dunn je na tem stičišču že lep čas in že kot mlad fen Slayerjev je na basu poizkušal igrati komade Charlieja Parkerja, le nekaj let pozneje pa je z Daveom Lombardom že žežil v bendu Fantômas. Med bobnarji trših muzik je, tako pravi Saft, naslednji član benda Balazs Pándi, eden redkih likov, ki so vešči tako grindcore prijemov kot skupinske improvizacije. V zadnjem času je sodeloval še z  Aaronom Funkom, bolj znanim kot Venetian Snares, pa Matsom Gustafssonom ter Merzbowom, na tem konkretnem albumu pa je ob njem kot četrta persona še Joe Morris, kitarska starosta precej bolj standardnih nians avantgardnega jazza in v glavnem pristaš minimalne uporabe distorzije in drugih efektov.

Čeprav gre na pričujoči plošči Black Aces za v celoti improviziran material, nastal tako rekoč ad nihilo, je ob takšnem renomeju članov koherenca glasbe sicer dokaj razumljiva, še vedno pa tudi nemalo presenetljiva. Marsikateri od prej omenjenih projektov je kar nekam preveč zabrisano distorziran ali pa po Zornovsko kolažiran. Slobber Pup se komadov nasprotno lotijo zelo, recimo temu premočrtno, in uvodni 27-minutni komad Accuser – kar je, mimogrede, kleno metalsko ime in pomeni Satana – je dejansko enovita in počasi razvijajoča se gmota. Iz Morrisovega začetnega bluesovskega zavijanja, vrednega tudi kakega Jamesa Ulmerja, se komad najprej razvije v morbiden groove, pod katerim tiho drvi Pandi, prav na koncu pa vse skupaj zabrede v nekaj, kar so morda The Soft Machine na slabem tripu.

Za oddih od vse te polurne mase zvoka sledi dvominutni impro vrtinec, v katerem peklensko brni in brbota od raznoterih efektov posiljen Dunnov bas, za tem pa sledijo še trije hipnotični komadi, smelo razbiti z vmesnim štiklom, ki se trenutno vrtinči v podlagi in v katerem se vse masti od groove tandema Dunn & Saft. Ostala dva sta spet bolj agresivna in intenzivna tvar, polno nasičena z raznoterimi aluzijami na raznorodne glasbene miljeje benda in mojstrsko prečena z občasnimi grindcorovskimi drnci Pandija. Vse skupaj se začne zaključevati z nekaj doommetalskega vlačenja in prav na koncu že hudo zmrcvarjenega poslušalca komad Taint of Satan s kancem sprevrženega humorja izpusti v nežno izzvenel outro. Tišina se nato zazdi tako hudo prijetna.

Black Aces je naporen poslušalski zalogaj, ki v svojem izhodišču ni osnovan na metalu in tudi ne na free jazzu. V glavnem gre za temačno mutiran hibrid bluesa in psihedeličnega rocka, bolj pripraven za živo izkušnjo in prešvican klub kot za domače zvočnike, za katere spet nisem prepričan, ali je vse to hreščanje njihovo ali ne. Prav pogosto v to zanimivo in žmohtno kolektivno zgrajeno plato ne bom več rinil in njen zven je za suh prisluh bolj kuriozen kot užitkarski. Če pa se Slobber Pup le še kdaj znajdejo v naši bližini, tja brez vsakih pomislekov in z neskončno radostjo odpeljem napast svoje celo telo.