Lansko leto so bili ustvarjalci podzemlja slovenske glasbene scene izjemno plodoviti. Poleg zloglasne powerviolence renesanse, s katero so prišli v ospredje predvsem mlajši bendi, kot so Tupatupatam, Ku-Ri-Boh! in Propad, o katerih smo na Radiu Študent že poročali, nas niso razočarali niti stari znanci težkokategornih glasbenih zvrsti. Tako nas je 24. aprila lani z novim albumom razveselil že uveljavljen domači one-man bend Slund, 15. januarja letos pa nas je z novim EP-jem obdarila še slovensko-italijanska naveza Greia.

Slund: Enter The Slund (samozaložba, Bazooka Suicide Records, Bruxism Records, 2023)

Pa začnimo kar po vrsti, in sicer s solo projektom Slund, za katerim stoji Igor Mortis. Slund preigrava tako imenovani slundcore, mešanico powerviolenca, grindcora, sludgecora in noisa. Gre za njegov triindvajseti izdelek, glasbenik mu je nadel naslov Enter The Slund, sledi pa izdajama Noisetape Vol. 1 in Metamorphosis. Najnovejša izdaja domačega slundcore samuraja je izšla digitalno v samozaložbi, poleg digitalne verzije pa je za vse avdiofile album na voljo tudi na kasetah in vinilu pri založbah Bazooka Suicide Records in Bruxism Records. 

V strukturi albuma se Slund ne odmakne preveč od svojih prejšnjih izdaj, album namreč sestavlja deset komadov, od katerih le eden preseže dolžino dveh minut, kar nekaj pa jih ostane pod dolžino ene minute. Če se zdi to za mnoge poslušalce prekratko, moramo dodati, da je format kratkih in hitrih skladb ena od lastnosti, zaradi katere je glasba Slunda zanimiva. Poslušalec dobi občutek, da ne gre več za glasbo, pač pa tako kot pri ostalih Slundovih izdajah pravzaprav za odkrivanje meje med glasbo in hrupom, pri katerem ustvarjalec poskuša zgostiti čim več zvoka v čim manjši časovni okvir ter ga hkrati ohraniti v okvirih poslušljivega. 

Album Enter The Slund se začne podobno kot že nekatere Slundove pretekle izdaje, denimo Slundanoid in Slundcore Superhero. Prvi komad na albumu, Play At Your Own Risk, poslušalca z naslovom opozori, da glasba, ki sledi, ni za ušesa vsakogar. Komad odpre sample, podobno kot večino preostalih pesmi na albumu. Ta uvod po nekaj sekundah preseka ušesa parajoči val hitre in agresivne glasbe. Ta divji zvok kot tudi intenzivnost glasbe, ki ju Slund ponudi na začetku, ostaneta prisotni témi skozi celoten album. Komadi so zgrajeni na hitri in intenzivni osnovi v stilu umazanega noise grinda, ki jo večkrat presekajo trenutki tišine in počasni, toda kratki sludgecore breakdowni. 

Iz nabora vseh desetih komadov na albumu najbolj izstopa skladba Vomitus Fartae. Pesem po grindovskem začetku zaznamuje daljši odsek počasnega, rahlo metalskega sludgecora, a se kmalu razvije nazaj v norost blast beatov in hitrih rifov ter distorziranih vokalov, ki vseskozi spremljajo inštrumentacijo. Glasbenik vztrajno iz izdelka v izdelek ohranja tudi značilen in edinstven slundcore zvok, ki vzbuja vtis, da je glasba pod napetostjo ter jo bo vsak čas razneslo.

Album Enter The Slund je pokazal, da Slund tudi s triindvajsetim izdelkom ostaja zvest slundcoru in da intenziteta njegove glasbe ne pojenja, temveč kvečjemu dodatno narašča. Glasbenik je ohranil značilni način muziciranja, ki ga poznamo s preteklih izdelkov in zaradi katerega bi lahko trdili, da gre za endemit slovenske scene.

Greia: Human Supremacy (samozaložba, 2024)

V drugem delu Tolpe bumov obravnavamo slovensko-italijanski grindcore trio Greia. S štirinajstimi komadi in približno dvanajstimi minutami je zasedba ponudila najdaljši izdelek doslej. Z novo muziko konzervira naslov enega redkih bendov za osvoboditev živali, ki ga je pridobila po objavi skupka komadov, kompilaciji Singles 2020–2021. Glasbeniki z najnovejšo izdajo vzgajajo v zvoku, ki so ga pred tremi leti ponudili na debitantskem EP-ju 5752, dokončno pa so ga leta 2022 razvili na dolgometražnem prvencu Don't Even Think About It.

V času, ko so tako domačo hardcore punk sceno kot tudi Radio Študent obnorele ter morda navidezno prevzele predvsem nove oziroma mlajše kitarske zasedbe, ki večinoma preigravajo trenutno modni powerviolence, so tudi že uveljavljeni akterji na sceni, kot je trio Greia, dokazali, da imajo še kaj za pokazati. Bend preigrava mešanico utečenega grindcora in udarnejšega hardcora, občasno pa tej mešanici vdihne še nekaj death metala, zato muzika mestoma spominja denimo na bend Extreme Noise Terror in njim sorodne izvajalce. EP Human Supremacy je četrti izdelek Greie, po več kot enem letu čakanja je nasledil bendov dolgometražni debi, za poslušanje pa je dostopen v digitalni obliki, a se bržkone lahko nadejamo tudi fizičnih nosilcev, kajti bend trenutno išče založnika.

Iz nabora na novem EP-ju najbolj udari skladba Angry Pigs, ki se oddaljuje od zvoka preostalih komadov. Z vokali, ki oponašajo oglašanje prašičev, s tupa tupa bobnanjem in z melodičnimi, toda odrezavimi kitarami, so se glasbeniki v tem komadu bolj približali zvoku goregrinda, denimo zvoku Čehov Gutalax. Vseh štirinajst komadov zaznamujejo še aktualna politična besedila v različnih jezikih, vendar ne v maniri značilne punk nastrojenosti v smislu jebeš sistem. Greia so ubrali precej bolj prefinjen pristop k pisanju tekstov. Poslušalcu, ki se v teoriji strinja z vsem povedanim, so z EP-jem Human Supremacy namreč nastavili ogledalo in mu predočili lasten hinavski odnos do sveta.

Tolpo bumov je pripravil vajenec Januš, mentorirala sta Klemen Seliškar in Julian Lavrič.