V Tolpi bumov se posvečamo dvema krajšima prežečima izdajama težke distorzije in silnih bobnov, ki izhajata iz stilsko različnih glasbenih ozadij in kultur domače podtalne scene.

Smedja in Smetke: Smetobolje (samozaložba, 2023)

Ljubljanski powerviolence čarodej Matic Medja je 26. oktobra letos svojo dolgoletno naredi sam ustvarjanje pod imenom Smedja in Smetke dopolnil z novo desetkomadno in cirka enajstminutno, spet prefrigano naslovljeno izdajo – Smetobolje. Dan po izidu plošče je novo glasbo predstavil v sklopu razvpite powerviolence fešte, ki se je odvila na Metelkovi, v razprodanem klubu Gromka, in tja pripeljala še bend iz Mostarja in poleg Smedje še pet zasedb z različnih koncev Slovenije, ki so del trenutno zelo plodovite in dejavne powerviolence oziroma hardcore pank scene.

Matic Medja je v intervjuju za Svaštarnico ob izidu albuma dejal, da je njegova glasba polna različnih tematik, ki brodijo od samorefleksije do praznovanja razvoja in razcveta hardcore pank scene. Zadnjih nekaj let je Medja kot samostoječi Smedja in Smetke na ustvari sam način skrojil prepoznaven izraz in z njim v sedanjih in prihajajočih generacijah mladih kreativnih nadobudnežev znova vzbudil občutek, da so za ustvarjanje glasbe in povezovanje scene dovolj lastna, trdna vizija, iskrenost in minimalna tehnična oprema.

Podobno kot na prejšnjih izdelkih nas Smedja in Smetke v novo muziko uvede z izsekom v srbohrvaščini, ki nagovori naše notranje negotovosti. Novo poglavje razočaranja, prvi komad, katerega naslov bi lahko uporabili še za podnaslov Smedjinega novega izida, se iz začetnega govorjenega izseka kot v prepad prekucne v kar najbolj primeren kitarski rif za v nagovoru izpričano problematiko. Svetobolje seveda nikogar ne čaka, samo udari. Napetost se ne stopnjuje več, glasbenik pa brzinsko napadalno navrže kratko zgoščenko d-beatov, vztrajno hreščečih rifov in nejasnega dretja. Uvodni komad se prelije v naslednjo, naslovno skladbo tako, da ne daje vtisa, da pravzaprav poslušamo nov komad.

Ta uvodna principa, nagovor in zgoščeni napad, sta tehnična temelja, ki vzpostavita vzorec premorov in pretočnosti albuma Smetobolje in ki ju Smedja vedno znova zelo pristno izkoristi. Smetobolje teče kot divja reka bolečine, polna hreščečih elementov powerviolenca, ponudi pa tudi kakšen bolj sofisticiran sloj, ki ga je Matic izpilil že na lanskoletnem ploščku Štirje smetni časi. S strnjeno kratkostjo, premišljeno razporejenim prehajanjem med komadi in pomenljivimi govorjenimi vsadki album morda zveni bolj priljudno, kot bi pričakovali oboževalci danega žanra. Ne glede na to je Smetobolje še vedno izdelek, nabito poln agresije in zvočne sile, ki spodbudi bolj ali manj zategnjeno premikanje glave in nahajpano divjanje pred odrom, kar pa brez dvoma pritiče glasbi, v prvi vrsti namenjeni zaužitju s sosmetoboljniki.

Jolted: The Joy You Bring (samozaložba, 2023)

Iz prestolnice prihajajo tudi letošnji klubski maratonci težkokitarske in noise kategorije – Jolted. Zasedbo sestavljajo glasbeniki z lokalne scene, basist Jan Franko, bobnar Matija Dolenčić ter vokalist in noise generator Aleksander Jovanović. Jolted so v ustvarjanju aktivni od lanskega leta, v tem času so izdali dva singla in dva EP-ja, najnovejši od teh, ki je izšel 3. novembra letos v samozaložbi, pa nosi naslov The Joy You Bring.

Od bendovega prvega EP-ja Hope Will Kill Us All iz februarja 2022 se novi The Joy You Bring oddaljuje z nekoliko manj hreščečim zvokom. V uvodni silnici Like A Knife po razdejanju v prvi polovici komada glasbeniki preidejo na skoraj ekstatično plesni ritem. Tovrstni recept se nadaljuje tudi v naslednji komad Pity, nato pa se s skladbo Joy prične spust v počasnešji, sludgerski ritem s še bolj izstopajočimi basovskimi rifi, ki gradijo temačno, skoraj jamsko vzdušje v kombinaciji z odmevnim učinkom na vokalu. Postopoma se počasnejši tok razraste v kataklizmične breakdowne, s katerimi se vlečemo skozi opustošeno ozemlje in bežimo stran od srditega vokala Jovanovića. Njegov performans je na novem EP-ju še bolj v ospredju, s tem pa tudi neprecenljiv dodatek v srhljivem, adrenalina polnem vzdušju.

Predzadnja skladba Seconds izrazito, še posebej z Jovanovićevimi nagovori in razsekanostjo, spomni na glasbeno zapuščino ameriške zasedbe Daughters in s počasnimi koraki bobnov vodi do razpleta EP-ja. Po suhem in umirjenem vpadu vokal preide nazaj v čustveno vpitje, ob katerem le stežka ne čutimo ganjenosti. V sklepnem delu EP-ja, komadu Judgement, glasbeniki značilnosti prvih štirih skladb združijo v štiriminutno nahajpano dozo razjarjenega antiveselja, s tem pa se zaključi ena letošnjih vidnejših hrupnejših stvaritev z odvodi hardcora in noisa ter za domači prostor redkejšega sludgea, ki jo je, kot se je izkazalo na finalu klubskega maratona, vselej treba okusiti v živo, v mošu sredi zatemnjene množice.