Smedja in Smetke: Večna Smetišča
samozaložba, 2025
Skoraj je ni junakinje na domači podzemni sceni, ki ne bi slišala za solo projekt Smedja in Smetke powerviolence čarodeja Matica Medje, ki je obstajal od leta 2019 do leta 2025. Da, to je slovo.
Pisal se je november 2019, ko se je na Bandcampu pojavila prva Smedjina izdaja Smetje v Jeseni in se kot požar po suhih tleh razširila po internetih. 15. novembra 2019 je Medja v Facebook skupino Gluhuxuhu objavil, da je nekaj izdal, in skromno dodal, da bo mogoče komu všeč. Čisto slučajno je izdaja dosegla prava gluha ušesa in ostalo je zgodovina. Od takrat naprej je bilo samoumevno, da je Medja vsako pozno jesen ponudil novo plato. Leta 2020 je izdal Smeče da se reče, leta 2021 V smetje gre rado, leta 2022 Štirje smetni časi in leta 2023 ploščo Smetobolje. V letu 2024 zeva praznina, zadnja plošča Večna Smetišča je namreč izšla aprila letos, z njo pa tudi vest, da gre tokrat za poslednjo ploščo Smedje in Smetk.
Ta vest je zarezala kot prekinitev generacijske travme. Kako misliš, da se boš kar prenehal vrteti v krogih? Smedja, za katerega lahko rečemo, da je zaštartal tako imenovano powerviolence renesanso. Začenši z zdaj kultnim prvim špilom v DIC-u na serialki Sovražim vaše dretje leta 2022 ob boku zasedb Absurd, Gründ, Lukne v zakonu in CarlxJohnson. Medja, ki je kot primer dobre prakse solidnega človeka, ne zgolj dobre prakse panksa, več let dajal mlajšim generacijam izjemen zgled. To je konec nekega obdobja.
Album Večna Smetišča je čudovita plošča za slovo. V primerjavi s prejšnjimi je to pravzaprav dvojna plošča, sestavljena iz šestnajstih namesto desetih skladb, ki so sicer sestavljale druge albume, poleg tega pa gosti tudi nekaj dodatnih kreativnih glasov s scene. V skladbi Cona Udobja sta to Dado in Urban iz zasedb Ku-Ri-Boh!, Gastritis, Šafla, Propad in Zbrucz, v komadu Sam svoj gospodar je gost Japo iz dua Kultivator, v komadu Kristusova leta pa sodeluje Klošar iz Kamre. Gostujoči glasovi ploščo zvočno obogatijo, hkrati pa še enkrat pokažejo na izjemen skupnostni doprinos, vpliv, ki ga je imel Medja s svojim delovanjem na skupnost neke scene. Scene pač ni brez močne skupnosti, skupnost negovati in krepiti pa je umetnost sama po sebi. Medja pa ni nič, če ni človek skupnosti.
Na valovih Radia Študent smo o Smedjinih pank, hardcore, powerviolence in metal vplivih slišali že precej, nismo pa še govorili o nekaterih manj vpadljivih vplivih. Smedja reče, da ne smemo zaupati metalcu, ki ne mara panka, jaz pa bom dodala, da ne zaupajte bojzu s scene, ki nima prijateljic in ne posluša Ethel Cain. Marsikdo je lahko na powerviolence prazniku, PV Fešti 27. oktobra 2023, ko je Smedja predstavljal svojo peto ploščo, preslišal enega od introv, del skladbe Sun Bleached Flies glasbenice Ethel Cain, ki je nedvomno kričal po neki specifični širini. Morda je celo kazal na prenos velikokrat slišanih besed o odprtosti neke scene v prakso? Ethel Cain pa ni ostala preslišana niti na novi plošči. Druga skladba Epitaf namreč govori o utapljanju žalosti v njenih napevih. Z Medjo lahko pozabite na gatekeepanje scene s sodbami, kdo je troo in kdo ne. Z Medjo se lahko neobremenjeno pogovarjate o Brutus, Charli XCX, o primerjavah zasedb Saetia in Slint. Smedja in Smetke so morda njegov pank ventil, ni pa to vse, kar ta projekt je.
V oddaji Desadovnjak je Medja tudi pojasnil, da je že od začetka načrtoval prav toliko izdaj, kot jih je na koncu nastalo, in da je z njimi pravzaprav sestavljal zastavo ponosa. Tako je lahko vsem homofobom na sceni barve ponosa potisnil naravnost v njihove domove. Vesel pride mesec vsak mesec. To pa je zgolj še eden od domiselnih in jasnih načinov izražanja političnih nazorov, ki jih je Medja s svojim projektom tako prefinjeno oblikoval. Ne zgolj mlajše zasedbe, tudi kakšen starejši pank bend bi si lahko želel tako lepega in jasnega izražanja o specifičnih družbenopolitičnih kritikah.
Medja je vseskozi poudarjal, da je projekt Smedja in Smetke proti vsem oblikam opresije in da nihče ni svoboden, dokler nismo vsi svobodni. Raba besede svoboda sicer lahko zveni kot puhlica, če ni podkrepljena z definicijo, toda v primeru Smedje smo to lahko razbrali iz besedil, ki jih je vedno tudi objavil na Bandcampu. Kot albumi poprej se tudi plošča Večna Smetišča ukvarja s problemi poznega kapitalizma, izkoriščanja delavcev, nepotizma in tako dalje. Misli, kot je, citiramo, »foter zaradil v tranziciji, ti udobno postlal, srebrno žlico ob rojstvu ti v usta je dal«, so same po sebi dovolj zgovorne.
Produkcijsko gledano je poslednja plošča zagotovo najbolje zglancana, čemur botruje angažiranost Medje, ki se je lotil miksov in se v teh letih torej vsega priučil sam. Glasba je hitra in jezna kot vedno, čutimo pa tudi večjo željo po poslednjem diktiranju divjanja v mošu. Sedemnajst minut Smedjine ihte tudi tokrat prekinjajo natančno izbrani intri v obliki semplov, ne manjkata pa niti Žižkov in Jelinčičev intermezzo.
Ploščo Večna Smetišča je Medja predstavljal dvakrat, najprej 3. maja v Jalli Jalli v družbi zasedb Kultivator, Green Crack in Gastritis, ter 23. maja na Placu ob boku francoskih zasedb Fumist in La Hess. To so bili poslednji koncerti projekta Smedja in Smetke.
Vrteli smo se v krogih, bilo je domače, zdaj pa je čas, da se povrnemo v smeti. Za vedno bo z nami ostala primitivna glasba za primitivne smeti, ups, ljudi, za vedno nam bo v ušesih odzvanjalo, da smo sramota za starše. »Vsaka pesem se enkrat konča, vsako telo enkrat trči ob tla«. Redkokdo na domači sceni je pustil toliko refleksijskih pančlajnov kot Smedja in Smetke. Upajmo, da se specifično to prekletstvo ne zaključi z njim.
Komentarji
Chapeau ...
Komentiraj