Negativespace, 2023

Split Angel je ime glasbenega projekta, o katerem vemo bore malo. Skupina šteje v tisto ultranišno, danes morda redkejšo kategorijo spletnih ustvarjalcev, ki kljub izredno kreativnemu in potentnemu zvoku nikoli ne privlačijo primerno velike publike, a se hkrati niti zares ne opletajo za pozornost potencialnega sledilstva. Trud je v celoti vložen v muziko, spletna prezenca pa je posledično minimalna – ravno toliko, da naložijo plato, se pod njo podpišejo in nato pustijo glasbi, da se izgubi v drobovju Bandcampa, kjer nemo čaka na spontana odkritja internetnih raziskovalcev. Zelo na kratko torej o Split Angel: ne vemo, kdo ali od kod so, ne vemo, od kdaj in kako ustvarjajo glasbo, lahko pa predstavimo in pohvalimo njihov dolgometražni prvenec Plastic+Glue+Love, ki suvereno nagovarja oboževalce težjekategoričnih glasbenih form in apelira na sodobno fascinacijo s postinternetnimi zvočnimi estetikami.

Žanrska zasnova glasbe Split Angel je digital hardcore, spoj hardcora, plesne elektronike in nojza, katerega izvor najdemo z Atari Teenage Riot v devetdesetih. Sodobnih primerov je sicer bistveno manj kot v prejšnjih dveh desetletjih, a velja omeniti duo Machine Girl, predvsem album ...Because I'm Young Arrogant and Hate Everything You Stand For, s katerim si Plastic+Glue+Love deli močno stilsko bližino in sorodno kreativno senzibilnost. Glasba živi tako v mošpitu kot v internetnih podtaljih, nikoli zares zavezana enemu scenskemu kontekstu, temveč stalno drveča, tako v svoji estetski pozicioniranosti kot v samem zvoku. S črpanjem iz vseh kotov plesnih kultur tako ustvari nabit izrazni jezik, navidezno neizčrpen v svojem potencialu za ustvarjanje z adrenalinom prepojenih zvočnih spektaklov.

Glavna zvezda albuma so bobni, ki v različno popačenih drum'n'bass formah vodijo album – zašvicani z evforijo v miksu odločno preglasijo sintovske palete in močno prežvečene semple. Tako v inštrumentalnem kot v kompozicijskem pogledu gre za izjemno dinamično plato, ki stalno obrača svoj tok, vzame lastne sestavne dele pod drobnogled in jih nato zavrže za neko čisto drugo idejo, ne da bi kadarkoli zmotila svoj turbulentni tok. Pestrost forme in zvočnih motivov povzdigne projekt nad brezciljno nabijanje, obenem pa skupina nudi dovolj razgibane aranžmaje, da lahko vzdržujejo tudi daljše skladbe; denimo Origami, Darling, na kateri Split Angel spretno združijo pod isto streho toliko zvočnih sestavin, da bi lahko samo z razširitvijo posameznih sekcij sestavili celo novo izdajo.

Kar naredi digital hardcore projekte, kot je Plastic+Glue+Love, tako zanimive, je dejstvo, da lahko glasbeniki do danega žanrskega križišča pristopajo s posebno svobodo, tako kar zadeva kompozicije kot tudi samo vzdušje. Veliko delov je bolj sproščenih, včasih naravnost humornih, saj se glasba na splošno ne jemlje tako resno, kot bi bili vajeni v bolj ortodoksnih hardcore derivatih, niti ni navezana na katerekoli scenske konvencije. S tem se tudi Split Angel izognejo nekaterim klišejem, značilnih za težkokategorično glasbo in tako vodijo lastne, zelo privlačne idiosinkrazije. S to neobremenjeno vdanostjo v samo energijo zvoka se rojevajo posebno originalne skladbe, ki sicer črpajo iz stoterih navdihov, a na koncu glasba stoji in govori zase.