Kerosene Records, 2022

Spoilman je alternativna skupina, ustanovljena v Tokiu na Japonskem leta 2019.

Spoilman goji naklonjenost do zasedb Jesus Lizard, Nirvana in Shellac.

Spoilman sproducira album na leto, prispeva pa tudi pesmi za kompilacije in split izdaje.

Spoilman izvede približno dva koncerta na mesec.

Prebrani fakti, prevedeni z bendove spletne strani, najneposredneje predstavijo zasedbo samo, hkrati pa prihranijo nepotrebne olepšave o obelodanjanju dejstev današnjih glavnih protagonistov. Album na piedestalu osrednjega kritiškega obrata ne bo ravno najbolj svež, kar zadeva datum izida, a zato nič manj pomemben in aktualen. Kot se za deželo vzhajajočega hrupa spodobi, imamo opraviti z derivati glasne kitarske glasbe. Že vrane kričijo, da gre za zasedbo Spoilman, album pa je naslovljen Harmony.

Tokijski trio sestavljajo Kashima z vokalom in kitaro, Bagai z basom in Tanabe za bobni. Harmony je njihov tretji celovečerni album, na katerem nadgrajujejo čvrsto izrazje lastnih okvirov s predhodnih izdaj. Spoilman so power trio v pravem pomenu besede. Držijo se obtesanega zvoka, organskega hrupa in produkcije, ki jim prav gotovo ne dela krivice s svojo surovo podobo. Kot je že v zgornjih dejstvih omenjeno, gre za naklonjenost do nekaterih hrupnih skupin, od vseh naštetih mogoče še najbolj izostane Nirvana. V njihovi glasbi je jasna predelava gradiva iz založb Amphetamine Reptile in Touch and Go, in Albinijevih ter tudi Yowovih bendovskih formacij, tistih večno aktualnih albumov hrupnega rocka, posthardcora in pa vsesplošnega garažnega rockenrolerstva z vso silovitostjo, nihilizmom in nepredvidljivostjo vred.

Harmony zajema devet komadov, ki so značajsko raznoliki, skupaj pa jih držijo divja ekspresija, zvočna nacefranost in krčevitost, podane v momljajoči in odrezavi japonski angleščini. Cairo je dvanajstminutno uvidevno in taktno uvajanje v album, pri čemer je postopoma jasno pregledno vpeljevanje elementov v čvrsto podobo. Ta lahko v momentu razpade, obstoji, izgine ali pa nadaljuje v popolnoma drugačnem naboju. Tako se začetni razvoj trde ritem sekcije Caira razbremeni v polimprovizacijo, ko kitara ne igra vlogo samopašnosti, pač pa gostí, seka, drobi in lepi teksturne ovoje na drugačne, bolj tvegane izpeljanke. Spoilman so eden tistih bendov, ki enači namembnost hrupa in tišine, njihov doprinos pa posledično udari močneje ne glede na hitrost pesmi. Lep primer je komad Tiramisu, graja samopodobe, ki po shellacovsko dovaja plasti hrupa, kar preide v neizbežen krč. Disk Man kolca po washingtonskih Hoover in njihovih razcepljenih delikatnostih med govorjeno besedo in kričanjem. Nepenthes Mucus je garažiranje v stilu rojakov Guitar Wolf, ki radi popačijo in predrugačijo že tako zapacane nastavke iz bujnega vodiča rockenrolovstva. Občutno drugačen je tudi komad Night Fence, ki z gostujočo pevko neznanega imena zavede po deerhoofovski igrivosti odbojnih kitarskih linij, ki jo Spoilman kaj kmalu obrnejo po svojih antirefrenih.

Če se slučajno najde kdo, ki dvomi o dejstvih, navedenih na začetku, mu bo ob poslušanju plošče v kratkem jasna bendova naperjenost. Spoilman svojo neoporečnost do rockovskega hrupa naslavljajo že od daleč. Njihov naravni habitat je globoko podpodje, tam pa so dovoljene tudi takšne albumske prostorske izdaje za nadaljnje učvrščevanje izrazja, ki se ga le redki lotevajo. Sodba je kot vedno na strani poslušalca, Spoilman pa to tako ali tako ne zanima …

»Scientists say 'The wavelength of a sound is related to the pitch of the sound.' We don't give a damn.«